sobota, februar 28, 2009


Andrej's blog recently died. I know you won't mourn much because you probably didn't visit it very often in the past...and it is probably not intersting at all. 
Anyway, I'm thankful to every single visitor who stopped by for more than just a few seconds.
Thank you and sorry...

nedelja, december 07, 2008

It's been a month since my arrival to China

Sorry for not writing more often. It was very busy month, lot of new stuff to discover at work, new communication skills to learn, business diners, meetings and so on...My days are quite full. I hope you can forgive me...
I know some are quite passionately waiting for this post, so I guess that I made you happy with this one.
Unfortunatly I didn't take my photocamera to every place I visited, so there is limited number of pictures. Shanghai is huge city, with wide roads, huge buildings and lots of people on streets. But after week or so, I haven't even noticed Chinese people on the streets gives you a feeling like you are at any city in Europe. Except that you have lots of problems with comunicating on street. Nobody speaks English. So, if you want to buy something, you have to use all your skills in waving with your arms...on the other hand, sellers on fake market are very good English speakers. I was amazed how good they are...and now I finally know how to the begining I had problems with start price, but now I already know what is the worth of good I want to buy. It is quite funny and I'm starting to enjoy doing this.
Clothes there are very cheap...I got my fake Mammut for only 17€...and material is real Scholer...unbelievable. You can also buy all well known brand of watches...from Rolex, to Porsche and Carrera...for almost nothing.
Traveling by road is bad during rush hours and when it is raining. that case I rather stay at home or walk to the place I want to go (if it is not to far away). There is also subway, but it is better to use this one only for fast movement to another, far away location.

This is basicly all..I hope you got a feeling how it is to live out here. Just four pictures are here to be seen. Sorry. I hope I will do better in next days.
By the way, I'm coming home on Dec, 17th. Hope we can see eachother.

Shanghai when dark falls - picture made from our office

Chinese kid...

Workers are all over Shnaghai...

Shanghai is construction site...they are building lots of new buildings and skyscrapers...

sobota, november 08, 2008

I've placed my feet on the Chinese soil once again

Yesterday, it happened again. I'm at the oposite side of the world, more accurate, I'm at Shanghai, most developed and fastest growing city at China.

Approx. 1 month ago, director of the division where I used to work, called me to join him at his office. After few minutes of relaxing in really confortable chairs he has in his office, he shot out the question which I didn't expect at all. The question was: "Will you go to Shanghai office again and stay there for a month and try to adapt to the their style of livin'? We would very like you to work for us there even though you have been there before and at that time you said no to our request. We desperatly need someone with techincal knowleagde there and we think you are the best choice."
Of course I was supprised as hell but at the same time I started to play with the thought of working at China again. And after few discussions which I had with my friends Nina and Bojan I decided to do it again.
So, we decided (Gorenje and I) that I'm gonna stay here until 16th of December and at that time I will be sure if this is what I want. I hope I will like it and that my future boss and my future co-workers will be satisfied with me and my work as well.
So, yesterday I landed here and because I asked Gorenje China team not to wait me at the airport I had to arrange my transportation to the hotel by myself.
When still at home, I read on the internet about fast train called Maglev (well, actually Bojan informed me about it, he has visited China before), so I decided to use it when I was still at home. After landing (not really smooth one) and after authorities let me enter the country I searched the ticket selling office and found out that the ticket can't be paied by US dollars, so I had to find currency exchance office. The reality was that I had to walk almost to the oposite side of an Airport building to find one.
After that I bought the ticket (it costs ~5€ for economy class, one way), I sat on train to see it's magnificant ultimate velocity. Well, to be honest I was disappointed when I saw that our speed was only 301 km/h. I expected over 400 km/h according to the testimonians on the internet. Maybe they reduced the speed of the train because it was raining outside. However, this is the fastest ground velocity, I've ever traveled with.
After arrival to the final destination, I had to find a taxi to take me to the hotel where Gorenje had already booked my room. First taxi driver wanted me to pay him 35€ for the ride but that was to much of course. After few minutes of wainting, I noticed French couple with the same problems, so I made a contact with them and asked them if they want to share the taxi to reduce the price. They accepted given opportunity and after 1 minute of bargain we manage to reduce the price to 20€ for two different locations to be taken to.

There are also some other funny storries to tell you about but since this is quite ong column I wrote, I think those storries should be left for some other opportunity to share.

nedelja, oktober 26, 2008

No words from me for such a long time...

Ha, few days ago I noticed it has passed almost 2 months since last entry on my blog. When I was driving home from work at Friday after long and quite exhausting work day, I remembered my blog and decided to write let you know I am still alive.
In the meaning time since last post I visited the doctor to help me with my digestion problems I had had since traveling at South Amerika. My belly now works fine and finally I can eat whatever I want.

Ohh, week or two after my arrival back to Slovenia Nina and I finally met nad went climbing to Osp. We had a wonderful climbing weekend, so I think we both want to repeat it sometime in the future...but frankly, we both don't know when it will happen again :(

I also visited few basketball matches which Elektra basketball team from Šoštanj had in past month. I made some photos which are not particulary good, especially because of quite poor light condition which forced me to increase ISO number.

Because of all that inactivity at blog some people asked me if I have been working on pictures which were taken at South America. I am sorry for the disappointment but I haven't been working on them at all. I have had very busy weeks after South America trip
:( But on my hard disk I found few pictures which are quite good and have never been published. See them below.

Next week I might go to Paklenica to climb few routes. Well, I wanna go but I am not sure if the wish will became truth. We'll see...cause I have to find few climbing fellows to go with me or me to go with them. Most of my climbing friends are leaving Slovenia at the begining of next week but unfortunately I can't join them because of my job duties. I am in the middle of huge project and I have finish some documentation papers next week and that is the reason I can't join them.
In case I won't go downthere close to Zadar, I might go climb some mountain here at Slovenia but the weather will have huge influence on going somewhere to the mountains here at Slovenia because the weather forecast for next week in not really promising... :(

Anyway, wish you very pleasant week and not very stressful visiting of graveyards at end of next week...or and have a great Halloween night before that ;)

Concentration while trying to make a knot on rope

Mountains above Bovec and Bavšica valley

Siiting, talking, drinking and having fun by the fire at Bavšica valley (one of the most beautiful and least intacted one in Slovenia)

Huge saffron field at Menina mountain. Have you ever seen it? Go there at the begining of's an amazing view!

saffron from a close view

Elektra vs. basketball player less then a second before crushing the flor :)

Winter si closing fast ;) Get your skies, boots, axes and cramp-ons ready ;)

sobota, avgust 30, 2008

Poroka kot je še ni bilo...

Na Gorenjskem bosta živela mladoporočenca Gašper in Andreja...Z Andrejo se poznava že dolgo, iz osnovnošolskih let in iz hribovskih krogov...
Gašperja poznam odkar se je odločil "okrasti" nam Andrejo... ;)Super par, želim jima vso srečo, ljubezn tko in tko je in kup otrok...
Poroka je bila super, svatje so uživali, starši so potočili kako solzico, mladoporočenca pa sta žarela od sreče...Drugače pa se lahko rekdokatera poroka pohvali z velikim ognjemetom nas Velenjskim jezerom...
Jaz pa sem nekaj trenutkov pred njim slabe volje brskal opremo za slikanje ognjemeta (in je pol pozabil) iz avtomobila. Lokalni fotostudio me je namreč zelo razočaral s kvaliteto fotografij, ki sem jih dal narediti pozno popoldne med svadbo, tako da so jih lahko svatje dobili ob svojem slovesu s poroke...

P.S.: Uradno je bil ognjemet v slopu Gorenjade (športnih iger podjetja Gorenje, d.d.), neuradno pa je ta ognjemet spadal k poroki Gašperja in Andreje (pri poroki se pač ne špara ane...poročiš se tko in tko sam enkrat...če sta taprava dva skupi)!

petek, avgust 15, 2008

Na trdo v real life po 35 dneh z možgani na off :/

Že četrti dan sem doma, pa še vedno bi zdajle, ko tole pišem, spal kot ubit. To je tudi razlog, da od prihoda v našo preljubo Slovenijo, še ni bilo objave. Zbiram zalet, da mi končno rata kaj spisat. Pa me vseskozi motijo kliki na Skypu, MSN ali GoogleTalku.
Za konec najinega potovanja sva odšla še pod Condoriri in imela super wish. Ko sva bila tam (višina je 4600m) je snežilo, "igralo na orgle" in puhalo beli dim iz svoje velike Andske pipe. Tako od prelepe panorame na Cordiliero Real ni ostalo nič. Enostavno se nama ni hotela prikazati. Preostali so nama steza, Lago Negro in otroci, ki so fehtarili za sladkarije (na srečo je Simona našla nekaj suhega sadja) ter tropi lam oz. alpac (še sedaj jih ne ločim!!).Naslednji dan (to je bil petek) pa sem skočil še na kolo do Coroica...seveda po Death Road-u. Kolesarit smo začeli na višini 4600m, v snegu, megli in mrazu. Še sreča, da sem bil oblečem kot "polh" in me niti ni zazeblo...tudi, ko sem po 10 minutah spusta bil premočen do kože, me ni pretirano zeblo. Tiste nepremočljive "cote", ki so nam jih dali, niso pomagale nič. Ampak vse to je bilo še na asfaltirani cesti. Prava stvar se začne šele na makadamu. Ni minilo niti 15 minut, ko so me ustavijo in začeli kazati, kje je zgrmel kak tovornjak dol v sotesko (globoko tudi do 2oom), kje se je ubil nek Američan in tako naprej. Križi so postavljeni skoraj na vsakem ovinku. Mogoče hočejo s tem prestrašiti nekatere (pre)pogumne kolesarje, da bi upočasnili vožno. Ne priznam, ampak se mi zdi, da sem mednje sodil tudi sam. Ampak prestrašit me ni mogoče tako na hitro ;) Cesta sama pa ni nič posebnega. Impresionira le, njena umeščenost med prepade. Tudi kolesarjenje ni kaj posebnega, je pa vseeno zanimivo. Se splača vse to videt. In se v zadnjih 15 kilometrih način kot sva se js in naš vodnik: "teranje" skoraj do skrajnosti. Res je dober pelal, js pa sem mu, kajpada, sledil. Šele na ravnini sem popustil. Ostale kolesarje v skupini sva v cilju čakala več kot 10 miniut. Mja, slikc od tu pa nimam...ker so tile Bolivijci zatajili in mi dali pokvarjeno "speštanko" od CDja na katerem so slikce, ki so jih naredili naši vodniki.

Sobota je bil najin zadnji dan...dan za nakupe, za iskanje cigar za mojega direktorja, za nakupe tisitih nekaj darilc, ki jih tako nerad nosim domov, za pisanje kartic in za živčnost glede transporta na letališče.
V nedeljo (na dan najinega leta) so namreč Bolivijci imeli referendum in vse je obstalo. Tudi avtobusom in taksijem so na ta dan prepovedali vožnjo. In tako je bilo treba že v soboto priti na El Alto, čimbližje letališču. In tako sva plačala za hotel daleč najvišjo ceno na vsem potovanju (najprej so hoteli celo 30€, a Simona je zdilala na 19€...res ji gre dober to). Zjutraj ob 4ih pa je uslužbenki celo uspelo dobiti taksi za naju do letališča (res si nišem želel nosit 27kg na mojem hrbtu tistih nekaj kilometrov...zato hvala ji!).
In potem naju letalo (no, pa še malo je blo avta vmes) po cca. 22h nespanja (no kako uro na letalu mi je že uspelo spat) odloži doma. V naši preljubi zeleni Sloveniji. Blagodejno deluje vsa ta zelena barva in tudi deževen dan kot je danes. Tam dežja skorajda nisva videla, zelene barve pa sploh ne! Vedno zelo rad pridem domov!!!In naslednji dan že služba, real life...niti ni bilo tako hudo spet v službi kot sem pričakoval, da bo. No, res pa ni bilo lih kake hude delovne vneme.
To potovanje mi bo zagotovo ostalo v spominu. Tisiti trenutki slabosti so že pravzaprav pozabljeni. Dobri pa so ostali, še so tu in verjetno bodo še dolgo ostali. Ne dam si jih izbrisati!!

Ja, je pa res, da je tu en slab spomin povezan s tem potovanjem, ki ga še moram pozabiti. No, sej sem na dobri poti, da pozabim že v nekaj dneh (to mi ni ravno težko, ker nisem ravno zelo vezan na materialne dobrine). Ta spomin je povezan s potovanjem in mojim Med potovanjem sem ga namreč posodil prijateljici, ki je avtomobil nujno potrebovala. A zgodil se je ta prekleti Murphy. Nek voznik poltovornjaka jo je spregledal in zapeljal na njen pas in seveda v moj naredil skoraj totalko na avtu. Malo mi gre v nos, da mi punca ni sporočila po mejlu, kaj se je zgodilo, ampak je šla avto kar popravlat. Tako nisem imel možnosti samoodločanja o popravilu ali oceni totalke. Priznam, da nisem vesel zaradi tega, verjamem pa tudi, da je punca imela dober namen in mi ni hotela pokvarit dopusta. No, avto je sedaj "popravljen", le praska na boku in zadnjem odbijaču je še ostala. A tudi to bi naj naslednji teden popravli. Jebi ga, pleh je pleh, neživa stvar. Ne splača se sekirat zanj. Sam da je punca cela in zdrava. No, pa "kak € manj" bom dobil za avto, ko ga bom prodajal. Verjamem pa, da bova s tole moje prijatlco kar nekajkrat šla v hribe brez mojih stroškov ;) In ja, avto in žensk se ne posoja. Js sm se to naučil na najslabši možn način...vsaj pri delu, ki govori o avtu ;)

Zdej bo kako leto moja popotniška "duša" verjetno mirovala, potem pa jo zna kaka ideja spet malo "zdrmat". Recimo kaki Nepal, Tibet, Mongolija...zagotovo bo naslednja destinacija na vzhodu. Verjetno področje okoli Himalaje. Al pa če bo Nina spet šla na delo v kako "banana" republiko. Potem jo bom seveda moral spet obiskati tam ;)

Zdej pa se za kak teden posvetim domačim, prijateljem in tistim, ki jih že kak mesec in pol nisem videl ;) In grem malo v naše hribe...višini naproti :)

Opomba: Slika iz Death Roada je skopirana iz interneta!

sreda, avgust 06, 2008

Od visine se zvrti... bruha in zebe tud :S
Vceraj sva prisla nazaj iz Huayne Potosija...porazena.
Prvi dan sva brez tezav prisla na visino 5200m...brez glavobola, zadihanosti, utrujenosti...torej brez posledic, ki bi jih nama morda lahko ponudila visina. Js sm lahko vseh 500 visinskih metrov, ki smo jih naredili prvi dan, brez tezav sledil vodicu (za razliko od nekaterih drugih), ceprav sem nosil blizu 15kg tezak nahrbtnik.
A zadeve so se kaj kmalu obrnile. Spanje ali bolje receno premetavanje po postli je do enih zjutri, ko smo vstali, meni pridelalo slabost in glavobol. Nic cudnega, saj smo se v nekaj urah dvignili iz 3600m na 5200m, kar je veliko. A midva bi naj bila dobro aklimatizirana, saj sva na tej visini (3600m) ze 14 dni. Moj sum, da se tezje prilagajam na visino, se je izkazal za pravilnega.
Po kakih 100 visinskih metrih sem izpraznil zelodec, a trma kakrsno imam pri hribovskih "pustolovscinah", tudi tu ni popustila in sva nadaljevala z vzponom. Na visini 5600m pa naju je oba hudo zazeblo v prste na nogah in to je bila pika na i. Obrnili smo in po prihodu v koco sem poravil pol ure za ogrevanje ledenih prstov z bidonko napolnjeno s toplo vodo. Ja, tako hudo "zmrzjenih" prstov do sedaj se nisem imel in mi ni bilo nic zal, da sva obrnila...hrib bo se lep cas na tem mestu. Pa tudi ni vreden, da bi zaradi tega turisticnega hriba izgubil kak prst na nogah.
Moram pa priznat, da me je malo sram, saj so na vrh prisli ljudje iz popolnoma nehribovskih dezel (recimo Nizozemske, Belgije) in, ki hribov se od dalec niso videli. No, citno je njim bil namenjen korak na vrh Huayne Potosi, meni pac ni bil. Morda pa to se pride. No, mocno upam, da pride nekoc tudi ta trenutek. Do takrat pa bo verjetno moj visinski rekord ostal pri stevilki 5600.
A vseeno ta poraz ni vplival na zur zvecer v klubu Mango's kamor naju je povabil Francesco, ucitelj salse. Bilo je super, latino americanke so pa sploh "vredne greha" posebej tiste, ki znajo dobro anglesko :D Pa se kak nov korak salse so me naucile :D hihihi...
Se nacrt za naprej: jutri greva na enodnevni trek v vasico Puni pod Pico Austria, v petek grem js se na Dead road s kolesom, v soboto pa se bova prepustila nakupovalni mrzlici tik pred odhodom domov v nedeljo zjutraj. Takrat imaju tu referendum in opozarjajo naju, da bova mogoce imela tezave s transportom do letalisca. Bomo videli!
P.S.: Avtorica zgornjih fotografij je Simona, ker si js nisem drznil nositi se vse moje fotografske "stekarije" zraven ;)

sobota, avgust 02, 2008

5 dni brezplacne masaze celotnega telesa :D

La Paz! Koncno sva spet nazaj v tem precej simpaticnem mestu. Se prej pa sva morala v dolocenih trenutkih kar precej stisniti zobe, da sva vsaj priblizno dobro "prezivela" izlet v Salar de Uyuni in Chile.
Zacelo se ni ravno najbolj spodbudno, saj nisva upostevala opozoril lokalcev, da je potrebno iti dovolj zgodaj na avtobusno postajo (ker so pac v mestu demonstracije in so zastoji). Namesto tega sva v mestu veselo cvekala z Brancem in Bibo. No, in ravno to se nama je obrestovalo, saj 30min pred odhodom nikakor nisva mogla dobiti taksija do postaje. No, na sreco pa je Simoni uspelo prepricati nekega voznika taksija, da najo je vzel v okrilje svojega avtomobila. A ko je slisal, da imava samo pol ure do odhoda avtobusa, je rekel da to ni mogoce. In nama je ponudil drugo, bistveno drazjo razlicico. Odpeljal naju je do cestninske postaje, kjer sva "stopala" avtobus, za katerega karto sva ze bila placala. Hja, tip nama je za svojo "usugo" zaracunil celih 140 bolivianosov, kar je 14eurov in vec kot 10x vec kot pa bi naju stala voznja do postaje. AQ nic zato, vsaj dobila sva avtobus.
A tu se storija sele zares zacne. Ze takoj, ko sva se vsedla, je Simoni zacel teziti nek Urugvajec in je celo sred noci popolnoma znorel. Voda je namrec zalila la na avtobusu in pri temperaturah okoli nicle zna biti to precej nadlezno. Tudi nama je voda premocila rukzake in spalke, ki pa sva jih na sredo posusila v Uyunija v prostorih agencije, s katero sva potovala.
Ze takoj po odhodu iz La Paza je bilo znano, da bo ta pot dodobra pretresla vse dele najinega telesa. Isto se je nadaljevalo tudi, ko smo se vsedli v najbolj razdrapan dzip dalec naokoli. Pa se voznik je precej smrdel po pijaci. A vsaj vozil je dokaj zanesljivo.
Salar je lep in vzemirljiv, a s Simono sva prvi dan brez volje cisto pasivno gledala turiste, ki so se fotografirali ob kupckih soli (narejenih seveda samo za turiste, da si pridobijo novo tocko na seznamu osvojenih turisticnih "trdnjav". Popoldne je ze bilo boljse, se bolje pa naslednji dan in zadnji dan, ko sva si ogrela premrle noge v zelo vroci vodi (za kopanje zal ni bilo casa).
Cez nekaj ur pa sva se ze smejala farsi na Chilenski meji, kjer ti skusajo v prtljagi najti sadje ali kokine liste. A to naredijo tako povrsno, da bi lahko "presvercal" mandarin tja za celo mesto San Pedro de Atacama.
V tem koncu Chila so najbolj znani gejzirji (ki sva si jih ogledala zgodaj zjutraj ob precej hudem mrazu - 15C pod nulo) in dolini Lune, ki pa zame niti ni bila tako zelo impresivna. Pac puscava, kjer nic, res nic ne rase. In ko sonce zaide, postane ta "neuporabni" konec nase zemljice skoraj grozljiv...zaradi mrtvega kamenja, za katerega pa se je mogoce, dokler je sijalo se sonce, zdelo, da ima se kancek zivljenja v sebi. A mrak mu je odvzel tudi to.
Zvecer se psihicno pripraviva na 20 urno voznjo nazaj do La Paza. A pri tem imava kar sreco. Na meji naletiva na izredno dobrega voznika, ki naju namesto v 8ih urah pripelje do Uyunija v 6ih urah. Med voznjo sva se obcasno pocutila kot bi sedala v avtu rally voznika :D
A voznja od Uyunija do La Paza je bila spet naporna, ceprav sva se tokrat peljala s turisticnim avtobusom. Dobil sem namrec najslabsi sedez (cisto zadaj) in celo noc trpel masazo (na dolecene trenutke tudi boleco) v se povecani stopnji. No, vsaj moja razdrazena creva je ta voznja do dobra sedaj se nisem obcutil stranskih posledic :) Od spanja pa tako in tako ni bilo nic (kot ze mnogokrat).
Sedaj pa malo posedava v La Pazu in razmisljava o prihodnjih nacrtih. Ostal nama je se teden dni. Verjetno bova poskusala naskociti Huayna Potosi in js se Dead road. Bova videla kako se bo izteklo. Upam, da nama bo uspelo, ce pa ne, pa tud nic za to!
Se vidimo v zivo cez dober teden dni. Lepe pocitnice vam zelim.
P.S.: Simona pise tukaj!

petek, julij 25, 2008

Puno, otoki na jezeru Titicaca, Bolivija

Med Machu Picchujem in La Pazom, kjer se trenutno nahajam se je kar veliko zgodilo. Najprej sva se odpravla v Puno, ki lezi ob jezeru Titicaka (najvisje plovno jezero na svetu - 3800m nad morjem). Jezero je znano predvsem po plavajocih otokih Uros in otokih Amantani ter Taquile. Zadeva ni bila draga, je pa kar zanimivo videt, kako so ljudje ziveli in se zivijo na teh otokih. Otoki Uros so plavajoci otoki, narejeni iz slame pod katero je zemlja prepletena s koreninami.

Na otoku Amantani sva tudi prespala in jedla pri domacinih (hrana je bila precej okusna, noc pa dokaj hladna (s Simono sva menjala spalki, ker se nikakor ni mogla segeti). Zvecer smo sli na ples v narodnih nosah, kjer pa nisva dolgo ostala, saj sva bila utrujena in precej premrazena.

Se prej pa sva na visini 4150m gledala soncni zahod in se v trdi temi vrnila nazaj v vas, kjer je najino gostiteljico Marto (pripadnico indijanskega plemena Quechua) ze posteno skrbelo za naju.
Copacabana je bilo najino prvo mesto v Boliviji. Malo prijazno mestece tik ob obali jezera Titicaca. Mesto je izhodisce za izlet na otoke Isla del Sol in Isla del Luna, kjer so ostanki Inkovske kulture. Simona je izrazila zeljo, da bi bila kak dan sama, zato sem se odlocil, da sam ostanem v Copacabani in raziscem hribe okoli mesta (pac hribovc ane), Simoni pa prepustil obisk otoka Isla del Sol, kamor je odsla v druzbi Avstralca Paula.

Pa sem se odsel potepat po hribih nad Copacabano. Ko sem prisel na neko sedlo, se mi je odprl izjemen pogled na Cordiliero Real...neverjetno. Nadaljeval sem pot proti vrhu nekega hriba (po mojem mnenju visjega kot 4500m). Na vrhu pa me je pozdravil veter s svojim orkestrom in meja med Bolivijo in Perujem.

Pri sestopu sem zavil se na sosednji hrib, kjer sem opazil skale, ki bi jih lahko preplezal. A ko sem prisel blizje, sem ugotovil, da je prenevarno in sem se kar lepo obrnil "nizbrdo" in po sedmih urah hoje prispel nazaj v Copacabano. Vmes so me ustavili se policisti in sprasevali, kje sem bil in kaj se pocel. Ni bilo tezav in so me brez kompliciranja spustili naprej.

No, naslednji dan pa so me zopet primle zelodcne tezave in driska. Spet sem vzel Seldiar in zacasno ustavil izgubljanje vode. Verjetno bom danes obiskal se zdravnika :S

Simona se je pa prav tako imela zelo fino na otoku, kjer sta s Paulom raziskala in prehodila cel otok.

Vceraj pa sva prispela v La Paz, glavno mesto Bolivije, ki lezi na visini 3632m. Ker je v La Pazu precej lokalov s Kubanskimi ritmi, si je Simona zazelela malo salse. Lokalci so bili navduseni nad njenim znanjem in so mi jo skoraj "ukradli"...hihi, malo heca.

Js pa sem bil malo tecen in nejevoljen, ker se mi zdi, da s svojim znanjem salse ne morem zadovoljiti plesnih apetitov Simone. No, ravno zaradi tega greva danes na enourni tecaj salse, zvecer pa plesat v nek hotel.

Nato pa naprej proti Salar de Uyuniju, kjer je baje zelo zelo mrzlo.

Aja, racunalniki so tule tako slabi, da vec kot teh nekaj slik nisem uspel dodati na blog. Dodal sem tudi eno slikco pri objavi posta o Machu tudi izgledajo zelo slabo, upam, da je razlog v monitorju. Prosim povejte, ce so vsaj priblizno dobre!

Se slisimo.

sobota, julij 19, 2008

Machu Picchu

Vceri je koncno padla najbolj znana turisticna tocka v juzni Ameriki, Machu Picchu.
Koncno sem se pocutil dovolj dobro, da sem se lahko odpeljal 6h dalec in nato drug dan hodil se 2h do tega starodavnega mesta.

Hoja je bila precej naporna, po moje posledica bolezni v zadnjih dneh. A se vedno so se Brazilci, ki so bili zraven, preterali in nekateri tudi bruhali od napora. Tako, da konec koncev niti nisem bil tako slab :) Na vrhu pa je pred vzodom sonca zacel gristi mraz in zopet se je izkazalo, da je to najhladnjejsi del dneva. In super je gledati, kako soncni zarki zacnejo odkrivati starodavno mesto in novo svetovno cudo 2008!
Machu Picchu je tako turisticen "plac", da boli...zal se je pac treba v tem primeru preleviti v turista, ceprav tega me odobravamo. Pri tej temi se vedno spomnim na legendarnega Nejca Zaplotnika: "In tako postajajo nekdaj ponosni Masajski vojscaki beraci ob cesti, kjer beracijo za drobiz, da se lahko debeli belci doma hvalijo s svojo "pogumnostjo"!"

Med potjo iz Cusca v Aquas Calientes mi je po tleh padel tamali polarizator in se seveda razbil. Ni mi toliko skoda zaradi denarja (50$) kot pa zaradi fotografij, ki jih ne bom mogel narediti s polarizatorjem. Na sreco se imam 67mm za ta velik pac tabolj uporabljen. No, tudi stari ni za staro saro, saj sem njegov okvir podaril Simoni za zapestnico :D

Ob voznji nazaj v Cusco se ze spet vozimo z zadnjim desnim kolesom le slab meter od 150-200m prepada, nas sofer pa ne zna gledat na stevec in precej divja. Nekajkrat smo se peljali cez tak most, da smo skoraj se slisali pokanje in lomljenje desk in nosilcev mostu :)
Kokerkoli, ceprav je tale Machu Picchu precej stal in je zelo zelo turisticen kraj, ga je nekako vredno videt.

Zdejle pa skoraj dobesedno loviva sapo v Puno (jezero Titicaca) na visini vec kot 3800m. Skoraj vsaj vecji premik (recimo 20 stopnic) izzove precejsnjo zadihanost :) Jutri greva spet igrati turiste na Peruanske otoke jezera Titicaca, saj ocitno nobeden vec ni neokrnjen in nezapolnjen s turisti.

Baje je bolje z Bolivijskimi otoki, recimo Isla de Sol in Isla de Luna. Se ze veseliva obiskov teh otokov.

Torej, naslednjic napisem kaj iz Bolivije.

Aja, slikc tokrat ni, ker mi jih je tale carunalnik pobrisal iz sreco so ostale na kartici, tako da ni vecje skode, le vi boste zal morali se kak dan potrpeti :S