Puno, otoki na jezeru Titicaca, Bolivija

Med Machu Picchujem in La Pazom, kjer se trenutno nahajam se je kar veliko zgodilo. Najprej sva se odpravla v Puno, ki lezi ob jezeru Titicaka (najvisje plovno jezero na svetu - 3800m nad morjem). Jezero je znano predvsem po plavajocih otokih Uros in otokih Amantani ter Taquile. Zadeva ni bila draga, je pa kar zanimivo videt, kako so ljudje ziveli in se zivijo na teh otokih. Otoki Uros so plavajoci otoki, narejeni iz slame pod katero je zemlja prepletena s koreninami.

Na otoku Amantani sva tudi prespala in jedla pri domacinih (hrana je bila precej okusna, noc pa dokaj hladna (s Simono sva menjala spalki, ker se nikakor ni mogla segeti). Zvecer smo sli na ples v narodnih nosah, kjer pa nisva dolgo ostala, saj sva bila utrujena in precej premrazena.

Se prej pa sva na visini 4150m gledala soncni zahod in se v trdi temi vrnila nazaj v vas, kjer je najino gostiteljico Marto (pripadnico indijanskega plemena Quechua) ze posteno skrbelo za naju.

Copacabana je bilo najino prvo mesto v Boliviji. Malo prijazno mestece tik ob obali jezera Titicaca. Mesto je izhodisce za izlet na otoke Isla del Sol in Isla del Luna, kjer so ostanki Inkovske kulture. Simona je izrazila zeljo, da bi bila kak dan sama, zato sem se odlocil, da sam ostanem v Copacabani in raziscem hribe okoli mesta (pac hribovc ane), Simoni pa prepustil obisk otoka Isla del Sol, kamor je odsla v druzbi Avstralca Paula.

Pa sem se odsel potepat po hribih nad Copacabano. Ko sem prisel na neko sedlo, se mi je odprl izjemen pogled na Cordiliero Real...neverjetno. Nadaljeval sem pot proti vrhu nekega hriba (po mojem mnenju visjega kot 4500m). Na vrhu pa me je pozdravil veter s svojim orkestrom in meja med Bolivijo in Perujem.

Pri sestopu sem zavil se na sosednji hrib, kjer sem opazil skale, ki bi jih lahko preplezal. A ko sem prisel blizje, sem ugotovil, da je prenevarno in sem se kar lepo obrnil "nizbrdo" in po sedmih urah hoje prispel nazaj v Copacabano. Vmes so me ustavili se policisti in sprasevali, kje sem bil in kaj se pocel. Ni bilo tezav in so me brez kompliciranja spustili naprej.

No, naslednji dan pa so me zopet primle zelodcne tezave in driska. Spet sem vzel Seldiar in zacasno ustavil izgubljanje vode. Verjetno bom danes obiskal se zdravnika :S

Simona se je pa prav tako imela zelo fino na otoku, kjer sta s Paulom raziskala in prehodila cel otok.

Vceraj pa sva prispela v La Paz, glavno mesto Bolivije, ki lezi na visini 3632m. Ker je v La Pazu precej lokalov s Kubanskimi ritmi, si je Simona zazelela malo salse. Lokalci so bili navduseni nad njenim znanjem in so mi jo skoraj "ukradli"...hihi, malo heca.

Js pa sem bil malo tecen in nejevoljen, ker se mi zdi, da s svojim znanjem salse ne morem zadovoljiti plesnih apetitov Simone. No, ravno zaradi tega greva danes na enourni tecaj salse, zvecer pa plesat v nek hotel.

Nato pa naprej proti Salar de Uyuniju, kjer je baje zelo zelo mrzlo.

Aja, racunalniki so tule tako slabi, da vec kot teh nekaj slik nisem uspel dodati na blog. Dodal sem tudi eno slikco pri objavi posta o Machu Picchuju...pa tudi izgledajo zelo slabo, upam, da je razlog v monitorju. Prosim povejte, ce so vsaj priblizno dobre!

Se slisimo.