Na trdo v real life po 35 dneh z možgani na off :/

Že četrti dan sem doma, pa še vedno bi zdajle, ko tole pišem, spal kot ubit. To je tudi razlog, da od prihoda v našo preljubo Slovenijo, še ni bilo objave. Zbiram zalet, da mi končno rata kaj spisat. Pa me vseskozi motijo kliki na Skypu, MSN ali GoogleTalku.
Za konec najinega potovanja sva odšla še pod Condoriri in imela super vreme...you wish. Ko sva bila tam (višina je 4600m) je snežilo, "igralo na orgle" in puhalo beli dim iz svoje velike Andske pipe. Tako od prelepe panorame na Cordiliero Real ni ostalo nič. Enostavno se nama ni hotela prikazati. Preostali so nama steza, Lago Negro in otroci, ki so fehtarili za sladkarije (na srečo je Simona našla nekaj suhega sadja) ter tropi lam oz. alpac (še sedaj jih ne ločim!!).Naslednji dan (to je bil petek) pa sem skočil še na kolo do Coroica...seveda po Death Road-u. Kolesarit smo začeli na višini 4600m, v snegu, megli in mrazu. Še sreča, da sem bil oblečem kot "polh" in me niti ni zazeblo...tudi, ko sem po 10 minutah spusta bil premočen do kože, me ni pretirano zeblo. Tiste nepremočljive "cote", ki so nam jih dali, niso pomagale nič. Ampak vse to je bilo še na asfaltirani cesti. Prava stvar se začne šele na makadamu. Ni minilo niti 15 minut, ko so me ustavijo in začeli kazati, kje je zgrmel kak tovornjak dol v sotesko (globoko tudi do 2oom), kje se je ubil nek Američan in tako naprej. Križi so postavljeni skoraj na vsakem ovinku. Mogoče hočejo s tem prestrašiti nekatere (pre)pogumne kolesarje, da bi upočasnili vožno. Ne priznam, ampak se mi zdi, da sem mednje sodil tudi sam. Ampak prestrašit me ni mogoče tako na hitro ;) Cesta sama pa ni nič posebnega. Impresionira le, njena umeščenost med prepade. Tudi kolesarjenje ni kaj posebnega, je pa vseeno zanimivo. Se splača vse to videt. In se v zadnjih 15 kilometrih znoret...na način kot sva se js in naš vodnik: "teranje" skoraj do skrajnosti. Res je dober pelal, js pa sem mu, kajpada, sledil. Šele na ravnini sem popustil. Ostale kolesarje v skupini sva v cilju čakala več kot 10 miniut. Mja, slikc od tu pa nimam...ker so tile Bolivijci zatajili in mi dali pokvarjeno "speštanko" od CDja na katerem so slikce, ki so jih naredili naši vodniki.

Sobota je bil najin zadnji dan...dan za nakupe, za iskanje cigar za mojega direktorja, za nakupe tisitih nekaj darilc, ki jih tako nerad nosim domov, za pisanje kartic in za živčnost glede transporta na letališče.
V nedeljo (na dan najinega leta) so namreč Bolivijci imeli referendum in vse je obstalo. Tudi avtobusom in taksijem so na ta dan prepovedali vožnjo. In tako je bilo treba že v soboto priti na El Alto, čimbližje letališču. In tako sva plačala za hotel daleč najvišjo ceno na vsem potovanju (najprej so hoteli celo 30€, a Simona je zdilala na 19€...res ji gre dober to). Zjutraj ob 4ih pa je uslužbenki celo uspelo dobiti taksi za naju do letališča (res si nišem želel nosit 27kg na mojem hrbtu tistih nekaj kilometrov...zato hvala ji!).
In potem naju letalo (no, pa še malo je blo avta vmes) po cca. 22h nespanja (no kako uro na letalu mi je že uspelo spat) odloži doma. V naši preljubi zeleni Sloveniji. Blagodejno deluje vsa ta zelena barva in tudi deževen dan kot je danes. Tam dežja skorajda nisva videla, zelene barve pa sploh ne! Vedno zelo rad pridem domov!!!In naslednji dan že služba, real life...niti ni bilo tako hudo spet v službi kot sem pričakoval, da bo. No, res pa ni bilo lih kake hude delovne vneme.
To potovanje mi bo zagotovo ostalo v spominu. Tisiti trenutki slabosti so že pravzaprav pozabljeni. Dobri pa so ostali, še so tu in verjetno bodo še dolgo ostali. Ne dam si jih izbrisati!!

Ja, je pa res, da je tu en slab spomin povezan s tem potovanjem, ki ga še moram pozabiti. No, sej sem na dobri poti, da pozabim že v nekaj dneh (to mi ni ravno težko, ker nisem ravno zelo vezan na materialne dobrine). Ta spomin je povezan s potovanjem in mojim avtomobil.om Med potovanjem sem ga namreč posodil prijateljici, ki je avtomobil nujno potrebovala. A zgodil se je ta prekleti Murphy. Nek voznik poltovornjaka jo je spregledal in zapeljal na njen pas in seveda v moj AVTO...in naredil skoraj totalko na avtu. Malo mi gre v nos, da mi punca ni sporočila po mejlu, kaj se je zgodilo, ampak je šla avto kar popravlat. Tako nisem imel možnosti samoodločanja o popravilu ali oceni totalke. Priznam, da nisem vesel zaradi tega, verjamem pa tudi, da je punca imela dober namen in mi ni hotela pokvarit dopusta. No, avto je sedaj "popravljen", le praska na boku in zadnjem odbijaču je še ostala. A tudi to bi naj naslednji teden popravli. Jebi ga, pleh je pleh, neživa stvar. Ne splača se sekirat zanj. Sam da je punca cela in zdrava. No, pa "kak € manj" bom dobil za avto, ko ga bom prodajal. Verjamem pa, da bova s tole moje prijatlco kar nekajkrat šla v hribe brez mojih stroškov ;) In ja, avto in žensk se ne posoja. Js sm se to naučil na najslabši možn način...vsaj pri delu, ki govori o avtu ;)

Zdej bo kako leto moja popotniška "duša" verjetno mirovala, potem pa jo zna kaka ideja spet malo "zdrmat". Recimo kaki Nepal, Tibet, Mongolija...zagotovo bo naslednja destinacija na vzhodu. Verjetno področje okoli Himalaje. Al pa če bo Nina spet šla na delo v kako "banana" republiko. Potem jo bom seveda moral spet obiskati tam ;)

Zdej pa se za kak teden posvetim domačim, prijateljem in tistim, ki jih že kak mesec in pol nisem videl ;) In grem malo v naše hribe...višini naproti :)

Opomba: Slika iz Death Roada je skopirana iz interneta!