Shanghai...

Shanghai…

This post is written in English because of a theme I am talking about.
Last week my boss told me that company where I am working is searching a man to go to Shanghai for at least 2 years. He said that he proposed me because I am a perpective employee.
They offered me a really good job where I would contact China local companies and try to get a deal that they would work for us. They would produce low cost components for Gorenje's house machines which we are producing over here at Slovenia.
I would work in a small team. In this team there are already 5 persons (boss, 2 Slovenian girls that translate our language to Chinese language, 1 Filippine guy who is responsible for colecting, getting and sending test samples to Slovenia and one Chinese girl whos job is translation from English to Chinese language). My job would be very dinamic, I would travel a lot across China to visit those companies that are good enough and that are prepared to work for us.
They also offered me quite big amount of money if I would go over there and they also promised they would give me better job than I have now when I would get back from China, that is after 2 years of living and working there.
But…
There is always but…I have worries about my knowledge of English. It is true that I don't speak much English because I dont have much possibilities to do that…but in the other hand I can write good english and I also understand english if I am speaking with somene who speaks only English. That is why I am not so self-confident in my speaking English like I am in my technical skills. So, I guess I would improve my talking English if I would be pushed to situation where other languages are not understood.
And because of that reason I dont know what decision I will make.
Tomorrow I have final interview and to test myself I will ask my interviewers if we can talk in English to test me if my English skills are good enough. It they will say YES, YOU ARE GOOD ENOUGH I will accept their opinion and I will go. But if my English wont be good enough they will say themselfs that I cant go over there to China.

So, please, have your fingers crossed and wish me luck tomorrow.
If I will do okey, I will be the happiest person on the world.

Have a great time.

Picture of Shanghai from the Web

Olki, spet sm bil v Trž'ču...:)

Hehe, Olki ja, bil sem v unih tvojih koncih. S kolegom sva skočila na Dobrčo, vaš domači hibč'k. Zadeva ni (pre)visoka, a vendar precej zanimiva. Pot navzgor z Brezja je zanimiva, saj vseskozi poteka po gozdu in je zgledno urejena.
Mojo začetno zagnanost Bojan hitro ohladi, za kar sem mu kar hvaležen, saj me noge bolijo še od prejšnjega dne, ko sem rekordno hitro »skočil« na Uršljo goro (beri: prepolovil sem markirano časovnico).
Na vrh samo 15 minut za nama prispe starejša gospa in oba sva presenečena, da je tako hitra. Prehitela sva jo na začetku poti in nismo hodila počasi (uradna časovnica je 2h45min, midva sva prispela v 1h45min).
Skočiva še na razgledno točko, nato pa hitro do koče pojest ješprenj in nato v dolino. Kazalo je namreč, da bo se bo vreme zarotilo proti nama. Na srečo nama je prizaneslo.

P.S.: Kupujen nov fotoaparat. Naj kupim Canon eos 30D ali počakam na njegovega naslednika?

Na razgledni točki...

Andrej se je pustil celo fotografirati...:) V Odzadju Begunjščica in Stol s klobukom... Svišč...ena izmed prvih zaščitenih gorskih rožic pri nas
Bojan se vpisuje na vrhu hriba...
Na vrhu...


Razgledna točka...na skrajni desni se vidi začetek najdaljšega, 14km dolgega grebena pri nas (Košuta)

Stikalo je zopet na poziciji SKALA!

Jutri bom tretjič v tem tednu utrujal čez zimo zmehčane "ročice" in jih pridno namakal v, kakšni prepovedani substanci podoben prašek, magnezij ;)
Že v sredo mi je prvič uspelo preplezati smer z oceno 6b, vendar sem pri tem enkrat omahnil kot jabolko, ki mu je črv spodjedel pecelj, saj mi je zdrsnila roka pri vpenjanjanju vrvi v komplet.
Jutri se bo torej zgodil juriš na ocene 6b. Zvečer pa bodo rokce zagotovo spet rahlo boleče.
Prejšnjo nedeljo pa sem v plezališču Kotečnik imel celo "škljocalico" s sabo. Sicer slikce niso bohvekaj (WB sem falil kot že dolgo ne, pa še razmeroma visok ISO sem moral uporabljati zaradi slabe svetlobe), ampak vseen je izpadlo nekaj zanimivih, v času zamrzjenih trenutkov.

Jap, "climberke" so čedna dekleta...sploh če jih v pretežno senčni steni najde z neba poslan žarek topline (sonca)...

Gorazd Hren v smeri z oceno 8a+ (sj to pa sploh ni težko, kje pa ;)...)

Ka te ti delaš? Splezaj že enkrat...sej je samo 8a+...js se že dolgočasim tu...;) (hec...)

A tu gor moram al kaj? Ehhh, ni panike...dva giba pa sm tam!

Severna Triglavska stena in turni smuk Za Cmirom

Prejšnjo soboto popoldne sem se po hitrem postopku in po celodnevnem delu v gozdu odpravil v Severno Triglavsko steno (krajše: Stena), kjer smo se s kolegi namenili preplezati Slovensko smer in nato za Cmirom smučati nazaj v Vrata.
Zvečer smo v Vratih našli zimsko sobo, kjer so že smrčali trije "smrčači", ki nikakor niso bili navdušeni, da se jim bo pridružilo še 6 ljudi. Na koncu je v sobi za 6 spanja potrebnih ljudi spalo kar 9 kot rib zloženih "manglcov". No, bolj smo meditirali kot pa spali.
Ob štirih zjutraj smo se odpravli na pot in še v jutranjem mraku zgrešili vstop v Slovensko smer. Tako je padla odločitev, da se na vrh Stene povzpnemo kar čez Prag. Ta pot pa nam je ponudila nekaj kratkih skalnih skokov. Na enem od njih sta 2 pred mano podrla stopinje in ni mi preostalo drugega, da sem zataknil okel cepina za skalo in si tako poiskati oporo za ravnotežje. Ker sem tega opravila nevešč, sem malce bojazljivo vprašal Branča (bil je pod mano), če bo to držalo. Branč pa neb bil Branč, če ne bi rekel: "Upajmo!" in zlezel malo nižje po skalah mimo mene. Tako mi ni preostalo drugega, da sem zaupal zataknjenemu cepinu in zlezel čez skok.
Na robu stene nas je sevede pričakalo vroče sonce, ki ga nihče od nas ni bil pretirano vesel, saj je napovedovalo težavno smučanje. Smučanje res ni bilo enostavno, ker se je sneg spremenil v "poc", ki ga je bilo treba odrivati po nekaj zavojih s super bolečinami v nekaterih nožnih mišicah. Le tu in tam se je ponudila priložnost za puščanje lepe sledi v obliki kače v snegu...da je zatrepetalo srce od nadušenja, ko si se ustavil in pogledal po pobočju nazaj v brege.
(vrstni red slik je pomešan)

A gremo na Triglav?

Tik pred spustom v dolino.

Spet Triglav pozira...

Na robu Stene.

Staničeva koča z Begunjskim vrhom v ozadju.

Križ, Škrlatica, Rokavi...

Skoraj raj si (smučarski), ti pobočje... :)

Ja, ponavadi sm js na zadnji strani aparata...ne na sprednji ;)

Sicer ponavadi ne objavljam fotografij drugih avtorjev, ampak danes bom naredil izjemo.
Ker mi je nakaj ljudi reklo, da se nikjer na mojih slikah ne vidi kako js plezam, tokrat objavljam nekaj fotografij Branka Ivaneka, ki si je med plezanjem vzel toliko časa, da me je malo poslikal.
Hvala Branč! Upam, da se bom še kdaj lahko nastavlal pred tvojim objektivom ;)

Prvi skok na vstopu v smer Bela piramida

Od blizu se vidijo vse dlake :S Frante, očitno se ti je britvica "skrhala" :D

Na drugi strani Turske gore

Pa je šlo...najverjetneje v kakšen koš za smeti

Lokacija: Maribor, Partizanska 13, široki pločnik pred trgovino Terra sport
Čas: 18:20
Dogodek: "Odtujitev" denarnice in črne aktovke
Škoda: cca. 150 EUR
------------------------------------------------------------------------------------
Približno takole bi zgledal napis na filmskem platnu, če bi prejšnji četrtek js nastopal v filmu ;)

Po službi sem se odpeljal naravnost v MB, kjer sem nameraval iti na občni zbor Akademskega Planiniskega Društva Kozjak. Tja sem tudi prispel, vendar z zamudo zaradi zadrževanja na Policijski postaji.
Med obiskom trgovine Terra sport sredi Maribora so mi iz avta ukradli denarnico (iz usnjene jakne vredne cca. 200eur) ter črno aktovko z USB ključem, nekaj dokumenti in banano (pa je šla moja malica)!
Avto je bil parkiran (nepravilno! Hvala policajem, da mi niso napisali še kazni) tik pred trgovino. Ker ena vrata niso bila dovolj odrta, se je avto sam odklenil, js pa tega sevede nisem opazil.
Ker priložnost dela tatu, js pa sem zavestno pustil jakno in aktovko na zadnjem sedežu, je priložnost bila hitro izkoriščena :S
In so šli vsi dokumenti (pa bo šlo kar nekaj časa in denarja za nove!!). Sreča vsaj, da je bil nepridiprav tako neumen, da mi je pustil usnjeno jakno...pha, kreten!
Sicer pa si s "plenom" ne bo mogel kupiti kaj veliko heroina ali kakšne druge droge, saj ni bilo v denarni nič denarja, plačilne kartice pa so bile preklicane v isti minuti.
Vsaka šola nekaj stane, js pa sem se naučil, da v avtu ne smeš pustiti ničesar na vidnem mestu...pa čeprav samo za 5 minut!

Vikend

Bela piramida s Tschadovo na Tursko goro...

Savinjsko sedlo s turnimi smučni...

To je izkupiček preteklega vikenda.
Začelo se je že v petek...s projekcijo filma 7 summits alpinističnega smučarja in alpinista Dava Karničarja in predstavitvijo vzpona na Mt. Vinson (najvišji vrh Antarktike) Marijane Lihteneker ter spominov na njenega moža, Marka Lihtenekerja. Zadeva je odlično uspela, saj je prišlo več kot 200 ljudi in vsi, res vsi, smo bili navdušeni.

V soboto pa sem jo nekaj čez šesto zjutraj že mahal od Doma planincev v Logarski dolini proti Okrešlju...v turnih pancarjih, s smučmi na "rukzaku", notri pa poleg nujnih stvari za v gore pozimi še "gojzarji" in polna fotografska oprema. Nekako blizu 30 kg težka "cula" je bila to.
Na Okrešlju presenečen ugotovim, da sem rabil za pot le 1,5h...kar se mi zdi ob taki obtežitvi in krču v mečih desne noge kar spodoben čas. Upam, da si ne dajem potuhe... :S

Hitro se pripravim za plezarijo (žal nataknem na noge ne ravno tople nogavice...kar se mi obrestuje z bolečinami v prezeblih prstih) in zmečem nepotrebne stvari iz "rukzaka" in že hitimo, Branč, Biba in jaz, proti vstopu v smer Bela piramida.

Po izstopu iz smeri in nadaljevanju v Tschadovi smeri nas gostoljubno pričaka veter, ne najbolj mikaven gostitelj. Puli, v katerega sem oblečen hitro zmrzne in me obda v leden oklep. Ko pod prečko čakam na vrv, se preoblačim in v trenutku, ko sem brez rokavic in imam "rukzak" na strežaj odprt, se name s police nad mano vsuje cel kup snega. Seveda se z veseljem naseli v "rukzak", kjer mi zasuje fotoaparat. Odstranim ga z golimi rokami, kar ima za posledico neobčutljive prste, ki jih ogreje šele rokavica in dlan stisnjena v pest. Kako lepo je spet dobiti prste nazaj ;-)

Prečko preplezam s težavo, saj me motijo dereze, ki škripljejo po skali (malo, pravzaprav nič izkušenj) in pa zamrzjena sončna očala. Skoraj slep sem in napredujem samo s kukanjem preko robov očal (hvala Bibi za sufliranje v prečki in Branču za varovanje). Po prečki do vrha ostane le še kakšnih 100-150 višinskih metrov, ki jih zmorem "na pamet", z iskanjem Brančevih sledi...zopet s kukanjem preko robov očal. Na drugi strani Turske gore pa zatišje, brez vetra, pa še toplo je. Kar nekako domače se počutimo...le sestop s gaženjem preko Turskega žleba nas je še utrujal. Naprej je "gnala" misel na dober pasulj na Okrešlju...;)

V nedeljo pa turno na Savinjskega sedlo. Nekako trd sem bil...ni in ni hotelo steči. Marijano sem lahko gledal samo v hrbet...in še to od daleč. Skoraj gužva je bila gor, potekalo je namreč tekmovanje v turni smuki. Smuka pa odlična...pod sedlom skoraj kot na smučišču. Uživancija!!!

Čez dobro uro pa moja "culica" na ramenih že potuje proti dolini. In zopet komaj čaka, da se znajde spet v gorah.

Biba izkorišča toplo sonce...:)

Mrzla gora

Tekmovalcem se je nekam mudilo...pri Dragici so menda delili pokale...;)

Podelitev priznanj in pokalov najboljšim...

Pokal za najboljšega turnega smučarja...

Konec je!

Za kakšno leto ali dve :)

S čim?
S pripravami na izpit za višji status na področju alpinizma. V soboto smo na Vršiču pokazali svoje znanje in v večini so bili inštruktorji kar zadovoljni z našim znanjem...za kar so nas nagradili s statusom Mlajši pripravnik alpinizma in z nekaj udarci po zadnji plati.
Sam sem fasal 7+1 udarcev z "bičem", ki se tako lepo ovije okoli hlebčkov in pusti lastniku boleče znamenje še kakšen dan ali dva. Seveda se vsak ugovor glede dodeljenega št. udarcev ne izplača, saj člani, podmazani z vsemi mogočimi "žaubami", vsako izusteno besedo spreobrnejo v tvojo škodo. In kakšno kazen ti dodelijo? Dodaten udarec z "bičem" ti da vedeti, da je bolje biti tiho in požreti kakšno besedo ali dve... ;)

Seveda je bilo veselo tudi kasneje, žal pa js nisem nič alkohola pil, ker sem na tabletah (pač posledica gripe).
Naslednji dan pa smo potiskali svoje "mašince" proti Mali Mojstrovki skozi Pripravniško grapo. Sama grapa je bila tako polna ljudi kot kak Merkator v soboto dopoldne. Šele na vrhu mi pade na pamet, da sem doma pozabil polarizator, ki bi še polepšal fotografije že tako lepega dneva.
Pri sestopu se nekaj časa borimo s "coklami" na derezah in smo "fauš" onim, ki se z nasmehom in smučkami na nogah odpeljejo dolini naproti (moje dilce so žal počivale v kotu domače hiše). Kasneje spravimo dereze v nahrbtnike in se "oddrsamo" navzdol in občasno hladimo pretepene riti v snegu...tako, da se po njej peljemo proti dolini.

Kandidata se trudita pod budnim nadzorom "inšpektorja"...

Men se ni smejalo, ko sem "reševal" prijatelja iz ledeniške razpoke... :) Petro pa je zgleda razveselil fotoaparat ;) al pa celo fotograf...hehe, hec ;)


Sprostitev med izvajanjem nalog, ki so nam jih zadajali inštruktorji... :)

Kaj, vodo so nam dali? Uuuuu, to bo padalo po ritah...hehhe....

Kazen za "zločine"...

Pa se dajmo pogret in naložit okol pasu s kovačijo...

Kje si pa sodček zgubil?

Dej, potegni me malo :)

Grega, pozer...;)

A to je že vrh? Gremo naprej?

Aco, ne me pofurat ;)


Tam gor smo bli, ja...