Savinjsko sedlo s turnimi smučni...
To je izkupiček preteklega vikenda.
Začelo se je že v petek...s projekcijo filma 7 summits alpinističnega smučarja in alpinista Dava Karničarja in predstavitvijo vzpona na Mt. Vinson (najvišji vrh Antarktike) Marijane Lihteneker ter spominov na njenega moža, Marka Lihtenekerja. Zadeva je odlično uspela, saj je prišlo več kot 200 ljudi in vsi, res vsi, smo bili navdušeni.
V soboto pa sem jo nekaj čez šesto zjutraj že mahal od Doma planincev v Logarski dolini proti Okrešlju...v turnih pancarjih, s smučmi na "rukzaku", notri pa poleg nujnih stvari za v gore pozimi še "gojzarji" in polna fotografska oprema. Nekako blizu 30 kg težka "cula" je bila to.
Na Okrešlju presenečen ugotovim, da sem rabil za pot le 1,5h...kar se mi zdi ob taki obtežitvi in krču v mečih desne noge kar spodoben čas. Upam, da si ne dajem potuhe... :S
Hitro se pripravim
za plezarijo (žal nataknem na noge ne ravno tople nogavice...kar se mi obrestuje z bolečinami v prezeblih prstih) in zmečem nepotrebne stvari iz "rukzaka" in že hitimo, Branč, Biba in jaz, proti vstopu v smer Bela piramida.
Po izstopu iz smeri in nadaljevanju v Tschadovi smeri nas gostoljubno pričaka veter, ne najbolj mikaven gostitelj. Puli, v katerega sem oblečen hitro zmrzne in me obda v leden oklep. Ko pod prečko čakam na vrv, se preoblačim in v trenutku, ko sem brez rokavic in imam "rukzak" na strežaj odprt, se name s police nad mano vsuje cel kup snega. Seveda se z veseljem naseli v "rukzak", kjer mi zasuje fotoaparat. Odstranim ga z golimi rokami, kar ima za posledico neobčutljive prste, ki jih ogreje šele rokavica in dlan stisnjena v pest. Kako lepo je spet dobiti prste nazaj ;-)
Prečko preplezam s težavo, saj me motijo dereze, ki škripljejo po skali (malo, pravzaprav nič izkušenj) in pa zamrzjena sončna očala. Skoraj slep sem in napredujem samo s kukanjem preko robov očal (hvala Bibi za sufliran
je v prečki in Branču za varovanje). Po prečki do vrha ostane le še kakšnih 100-150 višinskih metrov, ki jih zmorem "na pamet", z iskanjem Brančevih sledi...zopet s kukanjem preko robov očal. Na drugi strani Turske gore pa zatišje, brez vetra, pa še toplo je. Kar nekako domače se počutimo...le sestop s gaženjem preko Turskega žleba nas je še utrujal. Naprej je "gnala" misel na dober pasulj na Okrešlju...;)
V nedeljo pa turno na Savinjskega sedlo. Nekako trd sem bil...ni in ni hotelo steči. Marijano sem lahko gledal samo v hrbet...in še to od daleč. Skoraj gužva je bila gor, potekalo je namreč tekmovanje v turni smuki. Smuka pa odlična...pod sedlom skoraj kot na smučišču. Uživancija!!!
Čez dobro uro pa moja "culica" na ramenih že potuje proti dolini. In zopet komaj čaka, da se znajde spet v gorah.
To je izkupiček preteklega vikenda.
Začelo se je že v petek...s projekcijo filma 7 summits alpinističnega smučarja in alpinista Dava Karničarja in predstavitvijo vzpona na Mt. Vinson (najvišji vrh Antarktike) Marijane Lihteneker ter spominov na njenega moža, Marka Lihtenekerja. Zadeva je odlično uspela, saj je prišlo več kot 200 ljudi in vsi, res vsi, smo bili navdušeni.V soboto pa sem jo nekaj čez šesto zjutraj že mahal od Doma planincev v Logarski dolini proti Okrešlju...v turnih pancarjih, s smučmi na "rukzaku", notri pa poleg nujnih stvari za v gore pozimi še "gojzarji" in polna fotografska oprema. Nekako blizu 30 kg težka "cula" je bila to.
Na Okrešlju presenečen ugotovim, da sem rabil za pot le 1,5h...kar se mi zdi ob taki obtežitvi in krču v mečih desne noge kar spodoben čas. Upam, da si ne dajem potuhe... :S
Hitro se pripravim
za plezarijo (žal nataknem na noge ne ravno tople nogavice...kar se mi obrestuje z bolečinami v prezeblih prstih) in zmečem nepotrebne stvari iz "rukzaka" in že hitimo, Branč, Biba in jaz, proti vstopu v smer Bela piramida.Po izstopu iz smeri in nadaljevanju v Tschadovi smeri nas gostoljubno pričaka veter, ne najbolj mikaven gostitelj. Puli, v katerega sem oblečen hitro zmrzne in me obda v leden oklep. Ko pod prečko čakam na vrv, se preoblačim in v trenutku, ko sem brez rokavic in imam "rukzak" na strežaj odprt, se name s police nad mano vsuje cel kup snega. Seveda se z veseljem naseli v "rukzak", kjer mi zasuje fotoaparat. Odstranim ga z golimi rokami, kar ima za posledico neobčutljive prste, ki jih ogreje šele rokavica in dlan stisnjena v pest. Kako lepo je spet dobiti prste nazaj ;-)
Prečko preplezam s težavo, saj me motijo dereze, ki škripljejo po skali (malo, pravzaprav nič izkušenj) in pa zamrzjena sončna očala. Skoraj slep sem in napredujem samo s kukanjem preko robov očal (hvala Bibi za sufliran
je v prečki in Branču za varovanje). Po prečki do vrha ostane le še kakšnih 100-150 višinskih metrov, ki jih zmorem "na pamet", z iskanjem Brančevih sledi...zopet s kukanjem preko robov očal. Na drugi strani Turske gore pa zatišje, brez vetra, pa še toplo je. Kar nekako domače se počutimo...le sestop s gaženjem preko Turskega žleba nas je še utrujal. Naprej je "gnala" misel na dober pasulj na Okrešlju...;)V nedeljo pa turno na Savinjskega sedlo. Nekako trd sem bil...ni in ni hotelo steči. Marijano sem lahko gledal samo v hrbet...in še to od daleč. Skoraj gužva je bila gor, potekalo je namreč tekmovanje v turni smuki. Smuka pa odlična...pod sedlom skoraj kot na smučišču. Uživancija!!!
Čez dobro uro pa moja "culica" na ramenih že potuje proti dolini. In zopet komaj čaka, da se znajde spet v gorah.
Biba izkorišča toplo sonce...:)
Mrzla gora
Tekmovalcem se je nekam mudilo...pri Dragici so menda delili pokale...;)
Podelitev priznanj in pokalov najboljšim...
Pokal za najboljšega turnega smučarja...
3 komentarji:
Super, super....
sam v orn'k zimsko plezarijo nisem nikoli zavil, zato vas uh in oh občudujem. Pa še fotke imaš fajn...
Hvala Olki. Tudi pozimi je zanimivo. Je pa treba pazit še na nekaj dodatnih stvari...za razliko od letne plezarije.
Nekaj fotk ma prežgan sneg in odrezanih nog...tako, da sm mal razočaran :S
Oj, oj po dolgem času spet. Vidim, da si foto malo bolj na stran dal, pa raje plaziš po hribih. :))) Mah sej jaz sem tudi fligije spet vzel na plano, pa malo fotografija trpi. Tak pač je. Delaš to kar te veseli.
Objavite komentar