Paklenica

Jutri zgodaj zjutraj bom določil kurz proti Paklenici na Hrvaškem...
Zraven nesem tudi fotoaparat. Upam, da mi poleg plezanja rata narediti tudi kako noro plezalsko slikco.
Uživajte kratke počitnice!!!

Jesenska fotografija

Čez vikend sem po dolgem času zopet šel mal namensko slikat za dušo...

Odpravil sem se na manjši slap na Koroškem (blizu Črne na Koroškem). Ni "baš nešto" je pa dovolj zanimiv za mal slikat. Pot do njega je še kar zahtevna zaradi mokrega terena in "gojzarji" pridejo prav. Na poti nazaj domov pa je nastalo še nekaj jesenskih slikc. Spodaj je nekaj primerkov.
Je pa na srečo konec tudi teh lokalnih volitev. Zaradi njih sem moral izpustiti plezanje v Mrzli gori... :(

Lokalne volitve 2006

Volitve v nedeljo...povzročajo mi same preglavice...grrrr.
Sem namreč predsednik krajevnega volilnega odbora, kar pomeni, da moram urediti vse malenkosti, da volitve potekajo normalno celo nedeljo. Sicer nas je v odboru 6, vendar je na meni, da zadevo vodim kakor se spodobi.
Že nekaj časa so znani člani volilnega odbora, a danes mi je ena od članic sporočila, da v nedeljo ne more biti prisotna...to je za zabo potegnilo vsaj 10 telefonskih klicev in eno uro razmišljanja o osebah, ki bi jo lahko nadomestile. Na koncu se je vse dokaj lepo izšlo, saj z občinsko volilno komisjo dobro sodelujem in smo skupaj rešili težavo.

Drugače pa osebno sovražim slovensko strankarstvo. Tudi če da nekdo dober predlog, ga druge stranke zavrnejo, ker pač ni zrasel na njihovem zelniku. Neumno. Točno to se sedaj dogaja z vladnim letalom. Prejšnja vlada (zdajšnja opozicija) si je nabavila letalo, takratna opozicija (zdajšnja vlada) je temu odločno nasprotovala. Danes pa bi rada zdajšnja vlada (prejšnja opozicija) imela letalo, zdajšnja opozicija (prejšnja vlada) pa temu nasprotuje. Vam je jasno o kakšnem sprenevedanju pišem?

Danes sem poleg tega po telefonu govoril kar 55 minut s punco iz Argentine. Njeno ime je Claudia Marisol in je iz province Tucuman. Naslednje leto, ko grem v Argentino, jo nameravam obiskati. Preko interneta se poznava že vsaj 4 leta. Njen brat je poročen s Slovenko in to je bil povod, da je našla mojo internetno stran in tako sva se začela pogovarjati.

Js jo ponavadi pokličem prek Skype-a na navadn telefon. Tokrat sem za 55 minut pogovora zapravil samo 1,456€. Če bi klical preko Telekoma, bi zapravil neverjetnih 31€. Razlika, an... :D I love Skype :D

Sreča v nesreči

Kako matra me čas zadnje čase... :(
Dan preživim v službi do 16.30, potem pa še vedno kaj rihtam in delam, zvečer pa sem lih komaj še sposoben misliti. Zato mi bloganje ne gre prav dobro od rok...

Prejšnjo nedeljo sem se (po hitrem dogovoru v soboto pozno zvečer) odpravil plezat v Avstrijo (okolica Mixnitz-a). Preplezali smo dve smeri z oceno V. Višina prve je bila 130m, druge pa 110m.
Zdaj končno izpolnjem pogoje za pristop k izpitu za mlajšega alpinističnega pripravnika.
Izpit bo menda 12. novembra v Ospu ali kje drugje na Primorskem. Spet zna bit pestro, saj je treba kar nekaj znanja, da izpit opraviš. Se bo treba mal v učne knjige zakopat spet.

Danes sem v službi razbil hladilno-zamrzovalni aparat vreden okoli 300 tisočakov (delam v Gorenju, v razvojnem laboratoriju hladilno-zamrzovalne tehnike). Že sem se prijaznil, da bom ob stimulacijo, ki sem si jo s prizadevnim delom pridobil v zadnjem letu, a sreča je bila tokrat z mano v nesreči, saj so mi ob poročanju o nezgodi povedali (šefovi sevede), da je aparat namenjen za razrez.

Med tem postom zopet dodajam slike iz moje arhive, saj trenutno nimam nič novega. V soboto pa grem, če bo vreme, slikat en slap v deželici pod Uršljo goro (Koroška).
Pa še to: preko interneta sem spoznal dekle z imenom Mihaela. Je plezalka in izredno zanimiva oseba. Upam, da internetni poznanstvo preraste v kaj boljšega in močnejšega.

Lionel Terray

Včeraj sem prebral knjigo znanega Francoskega alpinista Lionela Terraya.

Lionel Terray je bil eden izmed najbolj pomembnih Francoskih alpinistov v pionirskih časih osvajanja zadnjih treh problemov alp (Matterhorn, Eiger in Grandes Jorases) ter osvajanja prvih osemtisočakov v Himalaji.
Opravil je drugi vzpon čez severno steno Eigerja, bil v odpravi na prvi osvojeni osemtisočak Anapurno (8091 m n.v.), kjer vrha ni osvojil zaradi spleta okolišin. Prvi je stopil na zahteven vrh Fitz Roy v Patagoniji.
Skratka, bil je izjemen človek in alpinist.
Knjiga z naslovom Osvajalci nekoristnega sveta je odlično branje s stališča alpinističnega izobraževanje in vsaj malo oriše pogum, ki so ga imeli plezalci v tistih pionirskih časih brez moderne "kovačije" in ostale opreme.
Naj pripišem še zelo dober citat iz te knjige, ki govori o tem, kaj je alpinizem: "V alpinizmu pa veljajo več moralne sile, v tem je njegova bistvena posebnost, po kateri se loči od atletskih športov, to mu daje duhovno veljavo in ga dviga nad štadionski šport."
Ta citat izjemno dobro oriše alpinizem. Pri njem je v veliki meri pomembna glava in manj telesna moč. Če ni "psihe", tudi alpinizma ni!!

Po dolgem času...

Po skoraj mesecu dni se zopet oglašam. Žal se mi dogaja pomanjkanje časa.
Načrtujem novo potovanje (Argentina; šele konec naslednjega leta), vendar moram že sedaj mislit na finance. Zaradi tega delam na polno: 9 ur v službi in 3 do 4 ure doma. Zvečer pa preberem še kakšno stran v knjigi, ki jo imam na polici. Ta knjiga pa je sevede iz alpinističnih krogov.
Ja, že nekaj let sem simpatizer alpinistov in plezalcev. V začetku leta pa sem tudi js prestopil prag alpinistične šole. Učim se teorije plezanja v stenah in treniram plezanje v prostem času. Moja najdaljša preplezana smer do sedaj je visoka 350m (Igličeva-desna, v mali Rinki, ocena težavnosti: IV/V+). Žal se pri plezariji srečujem s problemom fotografiranja, sam je moja fotografska oprema enostavno pretežka za nošnjo na resne poti. Že na relativno lahki poti (Vrata, Kriški podi, Škrlatica-drugi najvišji vrh v SLO, Vrata) sem celo opremo verjeno 10× preklel. Enostavno pretežka je. Res pa je, da je vreme na tej poti služilo in žrtev ni bila brezveze...;)

Danes sem končno dal na papir fotografije z zadnje poroke, ki sem jo fotografiral. Sevede sem poskušal dobiti najugodnejšo varianto, vendar se je kasneje izkazalo, da je Foto Tekauc še vedno najboljša izbira. Roko na srce, res ni najcenejši v ožji in širši okolici, je pa zagotovo najkvalitetnejši. Primerjava enakih slik pove svoje!!

Danes sem slikal s fotoaparatom Canon 5D in 24-125 IS L objektivom. Mrcina. Full suze aparat. Dela ko urca. Motilo me je edino globok pritisk "knofa" za zajem slike. Mogoče sem res malo preveč pričakoval glede na to, da sem zadnjič mel v rokah Očkotovega "Marka" (Canon 1D Mark II se razume sevede...). Žal je sevede to zame nedosegljiv fotoaparat (stane celih 780 kSIT). Mogoče bom nekoč v prihodnosti posegel po rangu aparatov kot je sedaj 30D.
Spodaj pa sta dve naključni slikci iz moje zbirke. Do naslednjič pa upam, da bom že imel kakšno bolj kvalitetno slikco s plezarije.
Pa lep pozdrav do tedaj

Za naslednjič...

Naslednjič pa nekaj o plezanju, planinarjenju in, reci in piši, o porokah-->najbolj zagrižen samec je začel hoditi na poroke...fotografirat sevede...:D

Za začetek nekaj o ZDA...

Pozdravljen obiskovalec.

Odločil sem se, da bom tudi jaz objavljal kratke novičke o mojem delu in življenju s pomočjo blogov.
Za začetek pa bom objavil nekaj najboljših fotografij z mojega lanskega potovanja (road trip) po ZDA.

V mesecu juliju leta 2005 smo se štirje neznanci dobili v Seattlu in nato v mesecu dni prepotovali več kot 9000km po zahodnemu delu ZDA.
Z najetim avtomobilom smo prepotovali 9 zveznih držav in obiskali 12 nacionalnih in državnih parkov.
Vsi štirje smo se strinjali, da nam je bil najbolj všečen Arches National Park. Park se nahaja v zvezni državi Utah na nadmorski višini preko 2000 m. Že samo ime parka pove, da se tam nahaja ogromno kamnitih lokov, največji meri med stebroma kar 89m in je s tem svetovni rekorder.
Med drugim smo bili tudi v dolini, kjer si nismo mogli kaj, da si nebi mrmrali znanih melodij Mariconeja, saj so tam posneli nekaj izmed najbolj znanih vesternov.
Zgodilo pa se je tudi nekaj prigod in nezgod. V okolici Antelope Canyon-a smo izgubili ključe avtomobila in samo sreča nam je pomagala, da se nismo scvrli na soncu.
V Yosemite National Park pa nam je kljub upoštevanju navodil rangerjev v avto (med spanjem v slovitem kampu Camp 4) poskušal vdreti medved. Ta mrcina nam je onemogočila, da bi
nadaljevali z ogledom prečudovitega parka, ki ga kot ogromen vojak straži mogočna stena El Capitana.
V parku Death Valley smo se soočili z največjo krizo na celem "izletu", saj je sonce poskrbelo, da smo namerili neverjetnih 50°C. Samo misliš si lahko, koliko nam je prijal led, ki smo ga kupili na edini črpalki v dolini, pa čeprav smo se ob prvem stiku z Ameriko čudili, ker so ljudje v trgovinah kupovali led. Ob postankih je dobesedno smrdelo po gumi. Asfalt in betumen v njegovih razpokah je bil mehak kot "puter", ki smo ga pozabili dati v hladilnik.
Zagotovo pa je razočaral Grand Canyon. Grand Canyon je samo luknja, ki jo je v miljonih letih izdolbla reka Colorado. Če k temu bolj ali manj znanemu pojavu erozije dodaš še dim in slabo vidljivost zaradi bližnjih požarov, ugotoviš, da ni tam veliko zanimivih stvari. Smo pa tam po pol mesca spet lahko slišali slovensko govorico iz ust nekoga, ki ni bil zraven nas. Srečali smo namreč tri Mariborčane, enega tipa in dve spedenani dekleti v štiklah...hehe, sevede so kot miljoni turistov plačali mastne dnarce, da so jih na rob te luknje pripeljali iz zabavljaškega Las Vegasa.
Las Vegas district je edina ulica v ZDA (poleg še ene v Atlanta City-u), kjer lahko brez težav s policijo piješ alkohol med pohajkovanjem po njej. Seveda smo po tradicionalni slovenski navadi pitja alkohola z veseljem to dejstvo izkoristili. Priznam, da Smirnofa še dolgo ne bom mogel niti pogledati, kaj šele povohati...:)
Presenetilo pa je mesto San Francisco. Neverjeten kraj z hribčki in dolincami, noro sceno in slovitim mostom Golden Gate. Resda naj je malo zeblo na tistih 17°C, vendar se mi je za vedno vtisnil v spomin.
Žal pa se je v tem mestu tudi končala zgodba o naši skupni poti. Dva izmed "izletniške" druščine sva z letalom od tu odfrčala proti Evropi, druga polovica ekipe pa je z avtom nadaljevala pot do Seattla, kjer sta morali oddati najeti avto.
Društvo deklet, lepo je bilo, upam, da bo čez 34 let še boljše, ko se dobimo pri Robovem vodnjaku v Ljubljani in se spet skupaj odpravimo na ponovitev "izleta" po ZDA.
Naj živi backpakerstvo in road trip!!!

Več fotografij se najdeš s klikom na tole povezavo: <klik>.