Puno, otoki na jezeru Titicaca, Bolivija

Med Machu Picchujem in La Pazom, kjer se trenutno nahajam se je kar veliko zgodilo. Najprej sva se odpravla v Puno, ki lezi ob jezeru Titicaka (najvisje plovno jezero na svetu - 3800m nad morjem). Jezero je znano predvsem po plavajocih otokih Uros in otokih Amantani ter Taquile. Zadeva ni bila draga, je pa kar zanimivo videt, kako so ljudje ziveli in se zivijo na teh otokih. Otoki Uros so plavajoci otoki, narejeni iz slame pod katero je zemlja prepletena s koreninami.

Na otoku Amantani sva tudi prespala in jedla pri domacinih (hrana je bila precej okusna, noc pa dokaj hladna (s Simono sva menjala spalki, ker se nikakor ni mogla segeti). Zvecer smo sli na ples v narodnih nosah, kjer pa nisva dolgo ostala, saj sva bila utrujena in precej premrazena.

Se prej pa sva na visini 4150m gledala soncni zahod in se v trdi temi vrnila nazaj v vas, kjer je najino gostiteljico Marto (pripadnico indijanskega plemena Quechua) ze posteno skrbelo za naju.

Copacabana je bilo najino prvo mesto v Boliviji. Malo prijazno mestece tik ob obali jezera Titicaca. Mesto je izhodisce za izlet na otoke Isla del Sol in Isla del Luna, kjer so ostanki Inkovske kulture. Simona je izrazila zeljo, da bi bila kak dan sama, zato sem se odlocil, da sam ostanem v Copacabani in raziscem hribe okoli mesta (pac hribovc ane), Simoni pa prepustil obisk otoka Isla del Sol, kamor je odsla v druzbi Avstralca Paula.

Pa sem se odsel potepat po hribih nad Copacabano. Ko sem prisel na neko sedlo, se mi je odprl izjemen pogled na Cordiliero Real...neverjetno. Nadaljeval sem pot proti vrhu nekega hriba (po mojem mnenju visjega kot 4500m). Na vrhu pa me je pozdravil veter s svojim orkestrom in meja med Bolivijo in Perujem.

Pri sestopu sem zavil se na sosednji hrib, kjer sem opazil skale, ki bi jih lahko preplezal. A ko sem prisel blizje, sem ugotovil, da je prenevarno in sem se kar lepo obrnil "nizbrdo" in po sedmih urah hoje prispel nazaj v Copacabano. Vmes so me ustavili se policisti in sprasevali, kje sem bil in kaj se pocel. Ni bilo tezav in so me brez kompliciranja spustili naprej.

No, naslednji dan pa so me zopet primle zelodcne tezave in driska. Spet sem vzel Seldiar in zacasno ustavil izgubljanje vode. Verjetno bom danes obiskal se zdravnika :S

Simona se je pa prav tako imela zelo fino na otoku, kjer sta s Paulom raziskala in prehodila cel otok.

Vceraj pa sva prispela v La Paz, glavno mesto Bolivije, ki lezi na visini 3632m. Ker je v La Pazu precej lokalov s Kubanskimi ritmi, si je Simona zazelela malo salse. Lokalci so bili navduseni nad njenim znanjem in so mi jo skoraj "ukradli"...hihi, malo heca.

Js pa sem bil malo tecen in nejevoljen, ker se mi zdi, da s svojim znanjem salse ne morem zadovoljiti plesnih apetitov Simone. No, ravno zaradi tega greva danes na enourni tecaj salse, zvecer pa plesat v nek hotel.

Nato pa naprej proti Salar de Uyuniju, kjer je baje zelo zelo mrzlo.

Aja, racunalniki so tule tako slabi, da vec kot teh nekaj slik nisem uspel dodati na blog. Dodal sem tudi eno slikco pri objavi posta o Machu Picchuju...pa tudi izgledajo zelo slabo, upam, da je razlog v monitorju. Prosim povejte, ce so vsaj priblizno dobre!

Se slisimo.

Machu Picchu

Vceri je koncno padla najbolj znana turisticna tocka v juzni Ameriki, Machu Picchu.

Koncno sem se pocutil dovolj dobro, da sem se lahko odpeljal 6h dalec in nato drug dan hodil se 2h do tega starodavnega mesta.

Hoja je bila precej naporna, po moje posledica bolezni v zadnjih dneh. A se vedno so se Brazilci, ki so bili zraven, preterali in nekateri tudi bruhali od napora. Tako, da konec koncev niti nisem bil tako slab :) Na vrhu pa je pred vzodom sonca zacel gristi mraz in zopet se je izkazalo, da je to najhladnjejsi del dneva. In super je gledati, kako soncni zarki zacnejo odkrivati starodavno mesto in novo svetovno cudo 2008!

Machu Picchu je tako turisticen "plac", da boli...zal se je pac treba v tem primeru preleviti v turista, ceprav tega me odobravamo. Pri tej temi se vedno spomnim na legendarnega Nejca Zaplotnika: "In tako postajajo nekdaj ponosni Masajski vojscaki beraci ob cesti, kjer beracijo za drobiz, da se lahko debeli belci doma hvalijo s svojo "pogumnostjo"!"

Med potjo iz Cusca v Aquas Calientes mi je po tleh padel tamali polarizator in se seveda razbil. Ni mi toliko skoda zaradi denarja (50$) kot pa zaradi fotografij, ki jih ne bom mogel narediti s polarizatorjem. Na sreco se imam 67mm za ta velik objektiv...bo pac tabolj uporabljen. No, tudi stari ni za staro saro, saj sem njegov okvir podaril Simoni za zapestnico :D

Ob voznji nazaj v Cusco se ze spet vozimo z zadnjim desnim kolesom le slab meter od 150-200m prepada, nas sofer pa ne zna gledat na stevec in precej divja. Nekajkrat smo se peljali cez tak most, da smo skoraj se slisali pokanje in lomljenje desk in nosilcev mostu :)

Kokerkoli, ceprav je tale Machu Picchu precej stal in je zelo zelo turisticen kraj, ga je nekako vredno videt.

Zdejle pa skoraj dobesedno loviva sapo v Puno (jezero Titicaca) na visini vec kot 3800m. Skoraj vsaj vecji premik (recimo 20 stopnic) izzove precejsnjo zadihanost :) Jutri greva spet igrati turiste na Peruanske otoke jezera Titicaca, saj ocitno nobeden vec ni neokrnjen in nezapolnjen s turisti.

Baje je bolje z Bolivijskimi otoki, recimo Isla de Sol in Isla de Luna. Se ze veseliva obiskov teh otokov.

Torej, naslednjic napisem kaj iz Bolivije.

Aja, slikc tokrat ni, ker mi jih je tale carunalnik pobrisal iz diska...na sreco so ostale na kartici, tako da ni vecje skode, le vi boste zal morali se kak dan potrpeti :S

Rahle tezave

No, pa sva prispela v tale Cuzco (najbolj turisticno mesto v Peruju). Lezi na visini 3300m (moj visinski rekord).

Vse bi bilo super, ce se ne bi zadnji dan v Nasci zastrupil s hrano in in ima zadnje tri dni skoljka v najinem hostlu rednega obiskovalca. Sicer mi gre na bolje, a ce dodas se redek zrak zarad visine, lahko sklepate, da se pocutim bolj "usrano".

Zal se zaradi moje nepricakovane "ljubezni" s straniscem odmika najin trip na Machu Picchu, saj ga verjetno v tem trenutku nisem sposoben izpeljat. Racunava na sredo. Upam, da se pozdravim do takrat.

V Nasci sva skocila na tisto navisjo sipino na svetu in se tudi bordala po pesku, ceprav tega nisva placala. A je bil najin vodnik tako prijazan, da nama je vseeno dovolil. Sevede je za to dobil kar fajno napitnino. Zraven so bili se neki Belgijci, ki se niso mogli nacuditi, da greva pes gor samo zaradi tega, ker nama je fajn hoditi. Je pa bil sestop tolk dolg (1200 visinskih metrov peska), da sva se lih komaj cakala, da pridemo dol. Je pa vsekakor lepa sipina in nama je dala fajno zgodbico. Aja, pa peska v vsakem zepu, rezi in hehe, skoraj vseh telesnih odprtinah... :D Upam, da se je v hostlu ni zamasil odtok, ko sva oba s sebe sprala tisto tono peska :)

No, zdej sva torej v Cuscu in cakava na mojo ozdravitev. Nato pa pot pod noge in naprej! Se slisimo!

Na poti v Cusco...postaja v Nazci

Zdele bi moral pisati tale tekst iz Cuscota, a so nacrti se rahlo spremenili.

Odlocila sva se, da se na poti proti Cuscu ustaviva se v Nazci zaradi slavnih slikarij na poljih. No, pot je do tja je trajala kar cel dan, saj smo skoraj 3 ure sedeli na avtubusu in cakali da se demonstranti umaknejo s ceste. Mja, no, ko so se umaknili, so na cesti pustili toliko kamenja, da je zgledalo kot da se vozimo po makedamu :)

Te slikarije v Nazci se vidijo samo iz letala (veliko do 270m in se nekatere vidijo baje celo iz vesolja...s teleskopom sevede...hehehe), zato sva se danes sla malo peljat s Perujskimi letali (ki niso ravno poceni). A se je kar izplacalo. Lep dan je bil in super se je videlo. Na koncu nas je pilot se razveselil z nekaj "akrobacijami" v letalu (beri: gor in dol kot bi bli na vlaku smrti...upanje na kak luping je zal splavalo po vodi :S).

Ker nisva dobila vecerne avtobusne karte do Cuscota, sva se odlocila za "skok" na najvecjo pescino na svetu, Cerro Blanca (2070m nad morjem). Bilo je res smesno, ko smo se dogovarjali za ceno, saj je vse skupaj trajalo kake pol ure, da smo se sporazumeli za normalno ceno in smo se dogovorili za casovnice. Vodic je trdil, da rabis 2,5 ure do vrha (za 1700m visinskim metrov), kar se jaz sevede nisem strinjal. No, izkazalo se je, da so nama narobe napisali visino pescine na list papirja (2700m!!). No, sele iz interneta sva ugotovila, da je precej nizja, le dobrih 2000m. Pesek pod noge, v cevlje in se kam drugam dobiva torej jutri zjutraj okoli 5. ure :)

No, lep pesceni pozdrav iz Peruja :)

P.S.: Mojih fotografij zal ni, ker tale predpotopni racunalnik ne premore USB prikljucka. Sicer pa tako in tako se nimam kaksnih hudo dobrih slik, ker se ni bilo res dobrih priloznosti za portrete. To pa je poleg pokrajinske slike tisto, kar si najbolj zelim fotografirat.

Simono berite tukaj!

Lima, Peru

Po 12h in 20 minutah letenja sva iz Madrida srecno pristala na letaliscu v Limi. Nato se je zacelo iskanje taksija. Ker nisva bila uspesna, je Simona "zasarmirala" policaja, ki nama je poiskal taksi, kateri naju je dokaj poceni pripeljal do centra mesta (manj priljubljenega med turisti...do sedaj tukaj nisva videla veliko belcev).
Leteti z Iberijo je super. Stevardese in stevard so bili cudoviti. V repu letala smo nas med zanimivimi debatami "pitali" z vsemi mogocimi dobrotami.
Imela pa sva res hud Jet Lag. Po prihodu v hostel v centru Lime, sva navkljub drugacnemu misljenju spala neverjertnih 10h. Aja, mimogrede, sva 7h za Slovenijo.
Simona obvlada Spansko. Izredno sem presenecen nad njenim znanjem. Zmeni se prakticno vse, kar se je treba, medtem, ko js vecinoma debelo gledam in iz posameznih besed izluscim, kaksni so odgovori. Treba bo se kak dan vec preziveti tu, da mi bo slo bolje.
Lima ni ravno navdusojoce mesto, usrano in skoraj vedno oblacno nebo (ceprav se je danes popoldne precej razjasnilo in celo vidiva sonce...kar menda ni pogosto v tem letnem casu). Podnevi je tukaj okoli 17C, ponoci pa okoli 10C.
Jutri se bova odpeljala proti Cuzcu in nato v smeri potovala v smeri proti Boliviji. Bolivija naju bolj zanima, zato sva se zavestno odlocila, da izpustiva del Peruja, ki velja za najlepsega (hribi okoli mesta Huaraz). To ostane za naslednji obisk juzne Amerike.
Fotografije pridejo pa ob naslenjem stiku z internetom ;)

Ker je v Sloveniji ura ze cez 11 zecer, vam vsem skupaj zazelim buenas noches y dulces sueños!
Opomba: glejte tudi Simonin blog in berite o njenih vtisih o Peruju in potovanju...klikni tukaj

D day has come

Today I am leaving home to visit 2 South America's countries - Peru and Bolivia.
My plane takes off tomorrow at 7.55 from Marco Polo (Venice airport). Because of time zones, I will land at Lima at same day at 22.05, although Lima is more than 12.000km away from here.
After 35 days of backpacking there I must catch plane which will take-off from La Paz on 10th of August. So, I am coming back on 11th of August in the evening.
I will try to publish as much photos as possible here at my blog to show you where I will be traveling and what I will see during the travel.
Have a nice summer and see you in August ;)

Hasta la vista!