OPOZORILO: Ta objava bo dolga...kr pripravi se na branje. Prinesi si sendvič ali pa kakšne kokice za pozobat vmes... ;) Kogar pa zanimajo samo slikce, pa se naj zapelje z mišem na konec objave...:)
Sinoči ob pol enih ponoči sem se pripeljal iz Paklenice (Hrvaška, Zadar). Oči je vleklo skup, v glavi ni bilo nobene misli razen tiste o topli postlci. Po štirih napornih dneh plezanja in nato še celih 5 ur vožnje do doma (preko MB) je naredilo svoje. Po parkirnju avta na dvorišču nisem niti pomislil, da bi robo znosil iz avta, ampak sem zavil naravnost v kopalnico in nato v postlco. Spanje končno ni bilo več le pobožna želja.
Sobota se je začela izvrstno. S sopotnikoma sem bil dogovorjen b MB ob 6.oo, vendar me je zjutraj ob 4.oo čakalo na Skypu sporočilo, da gremo šele ob 8.oo. Tako sem pridobil dve dodatni uri spanja. JUPI!
Po prihodu v MB zvem, da je eden od sopotnikov odpovedal. Tako sva ostala samo dva (js in Aleksander Dušej-Aco).
Takoj po prihodu v Starigrad sva se zapeljala v kamp, kjer sva samo pogledala kolko je še prostora za šotore, nato pa sva se takoj zapeljala v kanjon in splezala smer Flex&Rex (ocenenjena z oceno 5c in višino 120m).
Isti dan je prispel v Paklenico tudi Aleš Kovač še z dvema tujcema (Španko in Portugalcem). Za naslednji dan sem se z njim dogovoril za Akademsko smer v Anića kuku z oceno 5a in višino 180m. Kasneje se je pridružila še punca, ki ji vrvna tehnika ne gre ravno najbolj od rok. Meni pa je kasneje že pošteno najedala živce s raznimi forami glede hrane (v stilu: to ni zdravo, ono ni zdravo, tretje ni zdravo), zvečer jo pa vidim s piksno pira v eni roki in cigareto v drugi. Če je za njo nezdravo pojest košček čolokade, kako nezdravo je potem šele pitje alkohola in kajenje. Men enostavno skregano z logiko.
No, kakorkoli, po iztopu iz smeri smo sestopili in vstopili še v smer Piksi&Diksi (5a, 100m). Z vrha smeri je mogoče sestopiti samo s spustom ob vrvi. Irena seveda ni mela niti pomožne vrvice s seboj (samo enega matičarja...pa ne onega s kakšne poroke...heheh), kakšnega reverzota pa sploh ne. Zaradi tega se je morala spustiti na polbičev vozel, za varovanje pa je imela narejeno s pomočjo francoskega vozla. Aleš se je spustil prvi, da je poravnal vrv, js pa sem Ireno namontiral za spust takoj, ko je bila vrv sproščena. Čuden občutek...ko veš, da ne smeš narediti napake, saj je tuje življenje odvisno od tebe.
Še najbolj pestro pa je bilo v ponedeljek, saj smo se namenili zlest Mosoraško smer v Anići kuku. Smer je visoka 350m in ima oceno 5c...vsaj imela jo je nekoč. Zaradi izjemne priljubljenosti pa je že res zglajena in moje mnenje je, da bi si lahko mirno prislužila oceno 6a. Upam, da se ne motim preveč. To niti ni bil problem. Problem je bil predvsem ta, da smo smer lezli v močnem vetru (baje so sunki dosegali do 120 km/h). Dvakrat sem dobil čevlje v glavo (imel sem jih privezane za pasom), ko sem iskal kakšen primerni stop. Zadnji raztežaj (dolg samo 5m) pa je bil naravnost obupen. Veter je tako pihal, da je bilo včasih že težko dihati. Kakorkoli, smer je bila preplezana. Aja, zraven sta hotela tudi ona dva tujca, vendar jima nekako ni padlo na pamet, da bosta potrebovala čeladi. Zato smo jih prijazno poslali na frikanje, saj s temi zadevami ni šale in se ti takšna malomarnost hitro maščuje.
Naslednji dan pa smo se lahko prepričali, da to ni bila slaba odločitev. Ista dva tujca smo s seboj vzeli v Centralni kamin (5a, 180m). Portugalec je lezel za nami in ko je prišel v bližino sidrišča, se je spraševal, kako to, da ni svedrovca na vsak meter (naša naveza pa se je varovala na "frende" in "zatiče", kar pomeni manj zanesljivo varovanje kot pa svedrovec...na svedrovce ni šlo, ker je bila prevelika gneča v smeri). Še predno je zavaroval sebe, je naročil soplezalki naj mu sledi. Sledila je ogorčenost z naše strani in lih komaj smo mu dopovedali, da je naredil smrtno nevarno napako. Isto napako je ponovil na naslednjem štantu. Si kr predstavljam "risanke", ki bi jih imeli v Anića kuku prejšnji dan (če bi šla z nami).
Aja, pozabil sem omeniti, da sem vse smeri lezel kot drugi!
Šele po treh dneh in pol sem dobil priložnost, da naredim kakšno slikco. Zato sem se s fotoaparatom spehodil med "frikarji" (plezalci, ki lezejo in "študirajo" kratke smeri) in naredil pa r slik. Sicer sem mislil, da bo v Paklenici tudi kaj vode. Žal je ni bilo niti kapljice (spomladi teče po kanjonu pravi hudournik). To pa pomeni, da žal ni slikc z vodo.
Zdele me je pa poklical kolega in mi povedal, da sem se menda zmenil z njim, da greva jutri na Ojstrico. Priznam, da sem imel v glavi vikend in ne četrtek (pa še to, če bo vreme). Žal sedaj ne morem it, ker nisem računal na "aktivni" četrtek in si nisem pripravil oblačil, ki sem jih umazal v Paklenici... :(
Še to, Mihi, vse slikce spodaj so zate! Upam, da so ti vsaj približno všeč.
Plezalski kuža...
Pa še eden...
Očka uči sina lezt naprej...
Sinoči ob pol enih ponoči sem se pripeljal iz Paklenice (Hrvaška, Zadar). Oči je vleklo skup, v glavi ni bilo nobene misli razen tiste o topli postlci. Po štirih napornih dneh plezanja in nato še celih 5 ur vožnje do doma (preko MB) je naredilo svoje. Po parkirnju avta na dvorišču nisem niti pomislil, da bi robo znosil iz avta, ampak sem zavil naravnost v kopalnico in nato v postlco. Spanje končno ni bilo več le pobožna želja.
Sobota se je začela izvrstno. S sopotnikoma sem bil dogovorjen b MB ob 6.oo, vendar me je zjutraj ob 4.oo čakalo na Skypu sporočilo, da gremo šele ob 8.oo. Tako sem pridobil dve dodatni uri spanja. JUPI!
Po prihodu v MB zvem, da je eden od sopotnikov odpovedal. Tako sva ostala samo dva (js in Aleksander Dušej-Aco).
Takoj po prihodu v Starigrad sva se zapeljala v kamp, kjer sva samo pogledala kolko je še prostora za šotore, nato pa sva se takoj zapeljala v kanjon in splezala smer Flex&Rex (ocenenjena z oceno 5c in višino 120m).
Isti dan je prispel v Paklenico tudi Aleš Kovač še z dvema tujcema (Španko in Portugalcem). Za naslednji dan sem se z njim dogovoril za Akademsko smer v Anića kuku z oceno 5a in višino 180m. Kasneje se je pridružila še punca, ki ji vrvna tehnika ne gre ravno najbolj od rok. Meni pa je kasneje že pošteno najedala živce s raznimi forami glede hrane (v stilu: to ni zdravo, ono ni zdravo, tretje ni zdravo), zvečer jo pa vidim s piksno pira v eni roki in cigareto v drugi. Če je za njo nezdravo pojest košček čolokade, kako nezdravo je potem šele pitje alkohola in kajenje. Men enostavno skregano z logiko.
No, kakorkoli, po iztopu iz smeri smo sestopili in vstopili še v smer Piksi&Diksi (5a, 100m). Z vrha smeri je mogoče sestopiti samo s spustom ob vrvi. Irena seveda ni mela niti pomožne vrvice s seboj (samo enega matičarja...pa ne onega s kakšne poroke...heheh), kakšnega reverzota pa sploh ne. Zaradi tega se je morala spustiti na polbičev vozel, za varovanje pa je imela narejeno s pomočjo francoskega vozla. Aleš se je spustil prvi, da je poravnal vrv, js pa sem Ireno namontiral za spust takoj, ko je bila vrv sproščena. Čuden občutek...ko veš, da ne smeš narediti napake, saj je tuje življenje odvisno od tebe.
Še najbolj pestro pa je bilo v ponedeljek, saj smo se namenili zlest Mosoraško smer v Anići kuku. Smer je visoka 350m in ima oceno 5c...vsaj imela jo je nekoč. Zaradi izjemne priljubljenosti pa je že res zglajena in moje mnenje je, da bi si lahko mirno prislužila oceno 6a. Upam, da se ne motim preveč. To niti ni bil problem. Problem je bil predvsem ta, da smo smer lezli v močnem vetru (baje so sunki dosegali do 120 km/h). Dvakrat sem dobil čevlje v glavo (imel sem jih privezane za pasom), ko sem iskal kakšen primerni stop. Zadnji raztežaj (dolg samo 5m) pa je bil naravnost obupen. Veter je tako pihal, da je bilo včasih že težko dihati. Kakorkoli, smer je bila preplezana. Aja, zraven sta hotela tudi ona dva tujca, vendar jima nekako ni padlo na pamet, da bosta potrebovala čeladi. Zato smo jih prijazno poslali na frikanje, saj s temi zadevami ni šale in se ti takšna malomarnost hitro maščuje.
Naslednji dan pa smo se lahko prepričali, da to ni bila slaba odločitev. Ista dva tujca smo s seboj vzeli v Centralni kamin (5a, 180m). Portugalec je lezel za nami in ko je prišel v bližino sidrišča, se je spraševal, kako to, da ni svedrovca na vsak meter (naša naveza pa se je varovala na "frende" in "zatiče", kar pomeni manj zanesljivo varovanje kot pa svedrovec...na svedrovce ni šlo, ker je bila prevelika gneča v smeri). Še predno je zavaroval sebe, je naročil soplezalki naj mu sledi. Sledila je ogorčenost z naše strani in lih komaj smo mu dopovedali, da je naredil smrtno nevarno napako. Isto napako je ponovil na naslednjem štantu. Si kr predstavljam "risanke", ki bi jih imeli v Anića kuku prejšnji dan (če bi šla z nami).
Aja, pozabil sem omeniti, da sem vse smeri lezel kot drugi!
Šele po treh dneh in pol sem dobil priložnost, da naredim kakšno slikco. Zato sem se s fotoaparatom spehodil med "frikarji" (plezalci, ki lezejo in "študirajo" kratke smeri) in naredil pa r slik. Sicer sem mislil, da bo v Paklenici tudi kaj vode. Žal je ni bilo niti kapljice (spomladi teče po kanjonu pravi hudournik). To pa pomeni, da žal ni slikc z vodo.
Zdele me je pa poklical kolega in mi povedal, da sem se menda zmenil z njim, da greva jutri na Ojstrico. Priznam, da sem imel v glavi vikend in ne četrtek (pa še to, če bo vreme). Žal sedaj ne morem it, ker nisem računal na "aktivni" četrtek in si nisem pripravil oblačil, ki sem jih umazal v Paklenici... :(
Še to, Mihi, vse slikce spodaj so zate! Upam, da so ti vsaj približno všeč.
Plezalski kuža...
Pa še eden...
Očka uči sina lezt naprej...
Fotogenična plezalka...
Vez z življenjem...
Vez z življenjem...
Avstrijski plezalec...
"Jodlar" od blizu med vpenjanjem kompleta...
Polna stena človek-pajkov... :)
Naši inštruktorji znajo tudi kaj zaigrat. Pred tem pa si ogrejejo prste...
isto kot pred plezanjem...hehe.
Naši inštruktorji znajo tudi kaj zaigrat. Pred tem pa si ogrejejo prste...
isto kot pred plezanjem...hehe.
8 komentarjev:
ej, full dobr! tista vez z življenjem (ČB) mi je najboljša, mam pač rad detajle, jebiga ;)
dobro prikazano vzdušje; pa čestitam za tale podvig! to ni zame :)
Hvala.
Sej veš oni znani rek: "Vsake oči imajo svojega malarja." ;)
meni pa predvsem všeč tekst, saj si prav lep spis spisal.
Jasno fotke tudi povsem korektne.
Gremo enkrat spomladi lahko skupaj, bom vzel s seboj ta hudi tele, pa bom foto reportažce delal...heheh
Olki, hvala lepa.
Seveda lahko gremo, vendar se jaz zagotovo ne bom uspel upreti plezanju. Lahki si pa vzamem kaki dopoldan za slikanje "frikarjev". Pa spomladi se doli dobro da slikat tudi voda, saj je je polno povsod.
A nisi ti Nikonaš?Ker če si, potem si žal js ta "hudega teleta" ne bom mogu sposodit za kako slikco... :(
Ne saj ti bi plezal, jaz pa slikal...
hehehe
ni mi jasno, kako je možno objavit tolk slik, brez da jih linkaš...? please tell meeeee :)
matias...dodaš prvih 5 in stisneš okey. Potem greš spet na add prictures in dodaš novih 5 ter tako naprej.
Če pa to ne gre, pa se malo poigraš s htmljem in si narediš linke na server, kjer imaš shranjene slike. Gor se jih da spravit koker hočeš...;)
Aaaa, Olki, vidim, da si vse preračunal. A pa neb raj poslikal kake deklce? Js nism ravno fotogenična oseba...hahah :D
U redu, ti pa še deklico poslikam.
hehehe
ps. ani fajn, kako matias, po vseh blogih jokca kak nam rata več kot 4-5 fotk na blog metat...hahaha
Objavite komentar