V sredo sem šel v našo belo Lublano...no, ko sem prispel "ke", je bla bolj črna kot pa bela...;) Skratka, bilo je že temno. V načrtu sem imel obisk potopisnega predavanja o Indoneziji v knjižnici Otona Župančiča.
Čeprav sem se celih pet let preganjal tam, nisem imel pojma katera stavba v centru Lublane je to :)
No, po 20 minutah iskanja, mi je na pomoč priskočilo simpatično dekle, popotnica, plezalka in fotografinja Nina iz Škofje Loke.
Zanimivo je bilo zopet videt sijoč obraz, iskrive oči, lačne novih dogodivščin (čeprav so se prejšnje po Ugandi in Ruandi pravkar končale). Skratka, super oseba, ki jo je bilo zelo fajn spet videt.
Me pa takele zadeve vedno vržejo s tira...ko vidim, kako nekateri "jadrajo" po svetu, mene pa doma drži ta služba (plača pod nivojem, nemogoče razmere za daljši dopust), v katero hodim le za to, ker moram in ker sem dolžan vrniti štipendijo...za poklic, ki se mi je začel upirati že po drugem letniku faksa.
Zelo dobro se da "zasrat" življenje z napačno odločitvijo v letih, ko skoraj še živeti ne začneš. A kaj češ...treba bo potrpet še teh nekaj let. Da odlužim kazen za "nezrelost", ki me je doletela. Bo že...nekoč me prime in naredim kot Olki. Ali kot pravi Nina:"Imaš cenjen poklic. Greš v kakšno državo tretjega sveta in te bojo sprejeli odprtih rok...:) " No, za kaj takega bo treba zbrati kanček več poguma kot pa za kakšno odpoved.
No, dost je bilo filozofiranja in jamranja o mojmu "zafuranemu" življenju.
Potopisno predavanje je bilo odlično. Čedne slikce, zanimive in dramatične dogodivščine, edin prašičev je bilo mal preveč...heheh, tist, ko je bil tam že ve o čem govorim. Skratka, Jana in Nina sta meli zanimivo in pestro pot tam po tistih krajih.
Na tem potopisu sem se dogovoril tudi za eno zanimivo zadevo, pri kateri je hitrost vetra pomemben element. Dogajala bi se naj danes, na Krvacu... Žal je ta (veter) bil premočan in vse skupaj je padlo v vodo...avto pa ima kakšnih 250 km več na števcu. Žal so te zadeve loterija in če hočeš poskusit, moraš sprejeti tudi kakšno razočaranje. Upal sem, da bom lahko pokazal kakšno zanimivo slikco s tega dogodka, vendar žal ne morem. Danes bo torej malo slikc...mogoče najdem kakšno iz arhive...mogoče kakšno abstraktno ;)
Ker sem v sredo zvečer bil v LJ in sem tam prespal (ker sem moral naslednji dan iti na Bled...žal tudi od tam nimam slikc, ker je bilo slabo vreme in sploh nisem potoaparata potegnil na svetlo), sem se v četrtek dobil tudi z Mihi.
Čeprav sem se celih pet let preganjal tam, nisem imel pojma katera stavba v centru Lublane je to :)
No, po 20 minutah iskanja, mi je na pomoč priskočilo simpatično dekle, popotnica, plezalka in fotografinja Nina iz Škofje Loke.
Zanimivo je bilo zopet videt sijoč obraz, iskrive oči, lačne novih dogodivščin (čeprav so se prejšnje po Ugandi in Ruandi pravkar končale). Skratka, super oseba, ki jo je bilo zelo fajn spet videt.
Me pa takele zadeve vedno vržejo s tira...ko vidim, kako nekateri "jadrajo" po svetu, mene pa doma drži ta služba (plača pod nivojem, nemogoče razmere za daljši dopust), v katero hodim le za to, ker moram in ker sem dolžan vrniti štipendijo...za poklic, ki se mi je začel upirati že po drugem letniku faksa.
Zelo dobro se da "zasrat" življenje z napačno odločitvijo v letih, ko skoraj še živeti ne začneš. A kaj češ...treba bo potrpet še teh nekaj let. Da odlužim kazen za "nezrelost", ki me je doletela. Bo že...nekoč me prime in naredim kot Olki. Ali kot pravi Nina:"Imaš cenjen poklic. Greš v kakšno državo tretjega sveta in te bojo sprejeli odprtih rok...:) " No, za kaj takega bo treba zbrati kanček več poguma kot pa za kakšno odpoved.
No, dost je bilo filozofiranja in jamranja o mojmu "zafuranemu" življenju.
Potopisno predavanje je bilo odlično. Čedne slikce, zanimive in dramatične dogodivščine, edin prašičev je bilo mal preveč...heheh, tist, ko je bil tam že ve o čem govorim. Skratka, Jana in Nina sta meli zanimivo in pestro pot tam po tistih krajih.
Na tem potopisu sem se dogovoril tudi za eno zanimivo zadevo, pri kateri je hitrost vetra pomemben element. Dogajala bi se naj danes, na Krvacu... Žal je ta (veter) bil premočan in vse skupaj je padlo v vodo...avto pa ima kakšnih 250 km več na števcu. Žal so te zadeve loterija in če hočeš poskusit, moraš sprejeti tudi kakšno razočaranje. Upal sem, da bom lahko pokazal kakšno zanimivo slikco s tega dogodka, vendar žal ne morem. Danes bo torej malo slikc...mogoče najdem kakšno iz arhive...mogoče kakšno abstraktno ;)
Ker sem v sredo zvečer bil v LJ in sem tam prespal (ker sem moral naslednji dan iti na Bled...žal tudi od tam nimam slikc, ker je bilo slabo vreme in sploh nisem potoaparata potegnil na svetlo), sem se v četrtek dobil tudi z Mihi.
Zanimiva oseba, črnolaska s temnimi očmi in koroško govorico. Se vidma na naslednjemu kofeju.
6 komentarjev:
Tele kapljice so mi zelo všeč. Saj ne, da zahod ni lep, ampak kapljice so fenomenalne.
Mimogrede, so zelo lep primer za razlago naključnosti. Čeprav večina ljudi misli, da naključno pomeni entropijsko enakomerno porazdeljeno, se tukaj lepo vidijo "clustri".
No, js v tej sliki vidim zanimiv prizor narave...obnaša se po principu najmanjšega odpora...
Zakaj je vse v naravi okrogle oblike?
Zato ker ima taka oblika najmanjše napetosti v strukturi...
Ja, lepota površinske energije. Kolikokrat v zadnjih šestih letih sem slišal skoraj vse o njej...
Prva fotka super tehnična. Abstraktna.
Druga pa lep zahod. Sem jih sam dosti pofotkal. Ko je kaki lepi se še vedno ne morem upreti, pa ga škljocnem. :D
lp Gregor
Men osebno pa so sončni zahodi nezanimivi, če na sliki ni nobenega objekta v ospredju (npr. drevo).
Tud tale moja (btw...gre za vzhod sonca) mi ni pretirano zanimiva.
Hvala za pozitivna mnenja vseeno.
V službi pa le hitro naredi, kolikor pač moraš. Potem pa pot pod noge, svet je velik in težko si je predstavljat koliko ljudi pusti službo in gre naokoli. Do zdaj nisem nikogar srečala v Avstraliji, ki bi potoval za majn kot pol leta.
Objavite komentar