Legende

S koliko živimi legendami se je kdo od vas imel možnost pogovarjati?

Bil je med prvimi Slovenci, ki so osvojili osemtisočak (Makalu, visok 8463 m, leta 1975). Le 2 dni za Stanetom Belakom-Šraufom in Marjanom Manfredo-Marjonom je prilezel na vrh.
Če mogoče ni tako zelo poznan kot kakšen Viki Grošelj, je pa vsekakor zelo poznan in spoštovan človek v Šaleški dolini.
Če še vedno nisi ugotovil o komu govorim, naj ti le povem. Gre za Ivča Kotnika, danes direktorja Šolskega centra Velenje.
Z njim sem se srečeval že v srednji šoli. Učil me je predmet Gradiva. In ker smo vedeli, da se ukvarja z gorami, smo ga večkrat pretentali s kakšnim vprašanjem o gorskih zadevah. Seveda je ponavadi zagrizel v vabo in vsaj pol ure govoril samo o gorah.
No, kakorkoli, včeri smo imeli sestanek...PD Šoštanj in Šaleški alpinistični odsek. Dogovorili smo se o sodelovanju na alpinističnem področju. Ivč me je po 7ih letih v 1,22 sekunde prepoznal po imenu. Nisem mogel verjeti.
Sevede nam je pripovedoval zgodbice iz pionirskih časov Slovenskega plezanja. Izredno zanimivo je poslušati tako izkušenega moža.
Pred dnevi sem poslikal vzhod sonca. Spodnjim slikcam js rečem zanimiv sončni vzhod...slike imajo nekaj za prvi plan...in na njih niso samo barve okoli sonca.

Teden je končan...

Že več kot en teden nisem uspel skupaj sestaviti prispevka na tale moj blog. Razlog je izredno niz dogodkov, ki sem jih doživel ta teden in so skoraj vsi vodili k velikemu dogodku včeraj, praktičnemu izpitu za naziv mlajši pripravnik alpinizma.
Vse skupaj se je začelo v torek s ponovitvijo vrvne tehnike. Nameraval sem se peljati v MB na "ferajn", a sem se zadnji trenutek odločil, da bom pogledal malo v bukve, saj jih do takrat nisem kaj veliko "pošpegal".
V četrtek je padel teoretični izpit v MB. Res zanimivo kako široko znanje je potrebno obvladati pri gorniških zadevah. Veliko pripomore k splošni razgledanosti osebka, marsikatera stvar pa se da uporabiti tudi v čisto normalnem življenju. Skratka, teorija mi ni delala kakšnih resnih težav. Pred odhodom v MB sem skočil še v Iglu šport in vrnil v obtok s trdim delom prisluženih 20 jurjev. Za kaj? Za dereze seveda...zima se bliža, čeprav je rahlo toplo zunaj :)
Petkovo popoldne sem namenil za nakup manjkajoče opreme (spet je z bančnega računa izginilo 5 jurjev). Pozno popoldne, že malo v temo, pa sem namenil za treniranje reševanja padlega soplezalca na domači škarpi, visoki 2,5m. Moj padli soplezalec je bila "šajterga" obtežena z vrečo zemlje :) Še sreča...ker se ni pritoževala nad pol urnim visenjem v "steni"...če bi imela čute, bi se zagotovo, ker ni ravno najbolj prijetno :)
Zvečer sem šel še na potopisno predavanje, ki pa je v resnici bilo tudi praznovanje rojstnega dne Anje in Boštjana. Žal sta mi to zamolčala in zato nista dobila darila (sej jima je prav!!). Sevede so bile tam tudi fletne in čedne deklce. Ena od njih je bila še posebno zanimiva, saj se je bilo užitek pogovarjati z njo. Poleg vsega pa se na veliko ukvarja s športom, za poslatico pa je še izredno simpatična :) No, zato ni blo nič čudnega, da nism bil edini, ki mu je bila zanimiva. Kakorkoli, mogoče pa še bo kdaj kaki rojstni dan, ki ga bomo praznovali skupaj :D Škoda, da nisem mogel ostali dlje časa tam. Hitro se je namreč približevala sobota.
Naslednji dan je res prišla sobota in praktični del izpita. Imeli smo ga v plezališču Kotečnik, sektor Pisani svet. Poleg opravljanja izpita sem imel še nalogo "posebnega poročevalca" z "bojišča", kjer se je odvijal "boj" pogumih mož in žena :)
Da ne bom predolg, izpit je uspešno opravljen. Seveda je to le letni del izobraževanj. Za popolno znanje in kompleten naziv je potrebni opraviti še zimski del...to pa pride na vrsto decembra. Nov projekt za zimo se že obeta. I luv winter :)
Včeraj zvečer sem gledal film Cold Mountain...super romantična drama z netipičnim koncem z Nicole Kidman (meni dobra igralka) in Jude Lawom v glavnih vlogah. Priporočam.
Aja, še to, pred kakšno uro ali dve je na tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju zmagala Maja Vidmar. Vse čestitke.
P.S.: Med slikami z izpita je tudi nekaj slikc narave okoli plezališča.

Filozofiranje oz. jamranje... :)

V sredo sem šel v našo belo Lublano...no, ko sem prispel "ke", je bla bolj črna kot pa bela...;) Skratka, bilo je že temno. V načrtu sem imel obisk potopisnega predavanja o Indoneziji v knjižnici Otona Župančiča.
Čeprav sem se celih pet let preganjal tam, nisem imel pojma katera stavba v centru Lublane je to :)
No, po 20 minutah iskanja, mi je na pomoč priskočilo simpatično dekle, popotnica, plezalka in fotografinja Nina iz Škofje Loke.
Zanimivo je bilo zopet videt sijoč obraz, iskrive oči, lačne novih dogodivščin (čeprav so se prejšnje po Ugandi in Ruandi pravkar končale). Skratka, super oseba, ki jo je bilo zelo fajn spet videt.
Me pa takele zadeve vedno vržejo s tira...ko vidim, kako nekateri "jadrajo" po svetu, mene pa doma drži ta služba (plača pod nivojem, nemogoče razmere za daljši dopust), v katero hodim le za to, ker moram in ker sem dolžan vrniti štipendijo...za poklic, ki se mi je začel upirati že po drugem letniku faksa.
Zelo dobro se da "zasrat" življenje z napačno odločitvijo v letih, ko skoraj še živeti ne začneš. A kaj češ...treba bo potrpet še teh nekaj let. Da odlužim kazen za "nezrelost", ki me je doletela. Bo že...nekoč me prime in naredim kot Olki. Ali kot pravi Nina:"Imaš cenjen poklic. Greš v kakšno državo tretjega sveta in te bojo sprejeli odprtih rok...:) " No, za kaj takega bo treba zbrati kanček več poguma kot pa za kakšno odpoved.
No, dost je bilo filozofiranja in jamranja o mojmu "zafuranemu" življenju.
Potopisno predavanje je bilo odlično. Čedne slikce, zanimive in dramatične dogodivščine, edin prašičev je bilo mal preveč...heheh, tist, ko je bil tam že ve o čem govorim. Skratka, Jana in Nina sta meli zanimivo in pestro pot tam po tistih krajih.
Na tem potopisu sem se dogovoril tudi za eno zanimivo zadevo, pri kateri je hitrost vetra pomemben element. Dogajala bi se naj danes, na Krvacu... Žal je ta (veter) bil premočan in vse skupaj je padlo v vodo...avto pa ima kakšnih 250 km več na števcu. Žal so te zadeve loterija in če hočeš poskusit, moraš sprejeti tudi kakšno razočaranje. Upal sem, da bom lahko pokazal kakšno zanimivo slikco s tega dogodka, vendar žal ne morem. Danes bo torej malo slikc...mogoče najdem kakšno iz arhive...mogoče kakšno abstraktno ;)
Ker sem v sredo zvečer bil v LJ in sem tam prespal (ker sem moral naslednji dan iti na Bled...žal tudi od tam nimam slikc, ker je bilo slabo vreme in sploh nisem potoaparata potegnil na svetlo), sem se v četrtek dobil tudi z Mihi.

Zanimiva oseba, črnolaska s temnimi očmi in koroško govorico. Se vidma na naslednjemu kofeju.

Miklavž že peče in preplezan previs

Včeraj se pelem domov iz službe...seveda je že skor tema zuni (neumn delovni čas...če mene kdo praša) in vidim izredno lepo "projekcijo barv", ki jo je pripravila narava. Stopim po gasu, da čimprej pridem domov. Ko res prispem, pograbim foto torbo in ves lačen odletim na bližnji travnik, da naredim nekaj slikc (glej spodaj). Seveda sem večino "naravne projekcije" že zamudil, a vseeno še vidim zadnji sij iz Miklavževe peči, v kateri peče dobrote za svoj bližnji god. Ob zaključku svetlega dela dneva se seveda zopet jezim na službo, ki nam pobira te lepe trenutke, ki nam jih pripravlja narava.

Zvečer ob 19.00 se odpravim na plezanje. Namesto najavljene gneče, se na plezališču pojaviva samo dva in malo kasneje še eden, ki poskuša plezat v športnih copatih. Ker v rumeni in rdeči smeri že nekaj časa ne vidim več nekega posebnega izziva, se pustim prepričat, da poskusim zlezti modro smer (barve so smeri na naši umetni steni...glej slikco spodaj...pardon, narejena je s telefonom). Seveda sem doma pozabil magnezij in na njegovo pomoč pri sušenju potu na prstih lahko kar pozabim. Ker sem prepričan, da smeri ne bom zlezel, vzamem s seboj samo 5 kompletov (do vrha jih potrebuješ 6...eden je že vpet). Presenetljivo dobro napredujem (še sam se zelo čudim) in kar naenkrat mi zmanjka kompletov. Kolega (ki me varuje spodaj) se jezi name v stilu: "Sm ti reku, da jih vzem več. Vidiš, ko neki pametuješ, da ne boš zmogu...". Obesim se na "štrik", oni drugi fant v športnih copatih pa mi vrže potrebni komplet. Ujamem ga s skoraj neverjenim gibom desne roke nekam na levo stran glave (vse skupaj se dogaja cca. 8m nad tlemi...heheh). Nato nadaljujem in se takoj zaplezam...ker ne morem naprej (nimam nobenega primernega stopa), se moram vrniti kakšnega pol metra nazaj in nadaljujem po drugi strani in z nekaj gibi dosežem vršno vponko. Na moje veliko začudenje sem preplezal do včeraj meni nemogoči previs.
In kakšne so bile posledile? Denarne...plačati sem moral pijačo sevede...heheh.

Izlet v neznano

Včeraj sem bil z matičnim Planinskim društvom PD Šoštanj na izletu v neznano. Vodniki, ki so izlet pripravili, niso povedali o izletu nič. Dali pa so nam anketo, na keteri je bilo nekaj vprašanj o načrtu izleta.
Imel sem srečo, da sem na največ vprašanj odgovoril pravilno.
Peljali so nas v Škofjo Loko in njeno pogorje, natančneje na Lubnik (1025 m.n.v.) in Stari vrh (1032 m.n.v.). Zanimivo okolje, fajn za videt, čeprav gre samo za hojo in nič resnega. Aja, bili smo tudi v jami, ki se imenuje Kevderca...
Stari vrh je pa prav fajno smučišče. Videti je, da ima izredno zanimiv teren in samo čaka, da ga enkrat preizkusim. Edino škoda je, da je kar oddaljen od tukaj. Ampak, če smo včasih hodli v Nassfeld za en dan (kar je še enkrat dlje od Starega vrha), potem lahko gremo tudi na Stari vrh za en dan.
No, izredno mrzlo je bilo na tem izletu. Celo pot iz Šoštanja do Škofje Loke seveda tudi gretje ni delalo na avtobusu, zato smo prišli tja napol ledene kocke in je blo prav fajn začet mal hodit in se segret.

Slikc ni prav veliko nastalo, ker enostavno nisem našel dovolj zanimivih motivov. Žal mi je edino, da fotoaparata nisem nesel zraven v jamo :(
Aja, majo pa pri PD Škofja Loka nekaj izjemno lepih gorskih motivov...v njihovih prostorih sem opazoval fotografije meni neznanih hribov...njam.
Na kofe so smo šli v en kafič v Škofji Loki in tam je bilo na steni polno popotniških fotografij...veš kake slikce...dol padeš...js bi tud šel pogledat vse tiste kraje. Škoda, da nism prašal, kdo je avtor fotografij.

Da bi Mihi čimprej ozdravela

Tale objava je namenjena Mihi z željo, da bi se čimprej pozdravila in da bi ji čimbolj olajšal bolniške dneve. Zaradi tega bom za zate objavil nekaj slikih iz tvojih domačih hribov, natančneje iz Uršlje gore.
Mihi, upam, da ti bojo slikce izza "domačega vogala" vlile moči za hitro ozdravitev in dale nekaj nove energije za prihajajoče dogodivščine.

Spet doma

OPOZORILO: Ta objava bo dolga...kr pripravi se na branje. Prinesi si sendvič ali pa kakšne kokice za pozobat vmes... ;) Kogar pa zanimajo samo slikce, pa se naj zapelje z mišem na konec objave...:)

Sinoči ob pol enih ponoči sem se pripeljal iz Paklenice (Hrvaška, Zadar). Oči je vleklo skup, v glavi ni bilo nobene misli razen tiste o topli postlci. Po štirih napornih dneh plezanja in nato še celih 5 ur vožnje do doma (preko MB) je naredilo svoje. Po parkirnju avta na dvorišču nisem niti pomislil, da bi robo znosil iz avta, ampak sem zavil naravnost v kopalnico in nato v postlco. Spanje končno ni bilo več le pobožna želja.

Sobota se je začela izvrstno. S sopotnikoma sem bil dogovorjen b MB ob 6.oo, vendar me je zjutraj ob 4.oo čakalo na Skypu sporočilo, da gremo šele ob 8.oo. Tako sem pridobil dve dodatni uri spanja. JUPI!
Po prihodu v MB zvem, da je eden od sopotnikov odpovedal. Tako sva ostala samo dva (js in Aleksander Dušej-Aco).
Takoj po prihodu v Starigrad sva se zapeljala v kamp, kjer sva samo pogledala kolko je še prostora za šotore, nato pa sva se takoj zapeljala v kanjon in splezala smer Flex&Rex (ocenenjena z oceno 5c in višino 120m).
Isti dan je prispel v Paklenico tudi Aleš Kovač še z dvema tujcema (Španko in Portugalcem). Za naslednji dan sem se z njim dogovoril za Akademsko smer v Anića kuku z oceno 5a in višino 180m. Kasneje se je pridružila še punca, ki ji vrvna tehnika ne gre ravno najbolj od rok. Meni pa je kasneje že pošteno najedala živce s raznimi forami glede hrane (v stilu: to ni zdravo, ono ni zdravo, tretje ni zdravo), zvečer jo pa vidim s piksno pira v eni roki in cigareto v drugi. Če je za njo nezdravo pojest košček čolokade, kako nezdravo je potem šele pitje alkohola in kajenje. Men enostavno skregano z logiko.

No, kakorkoli, po iztopu iz smeri smo sestopili in vstopili še v smer Piksi&Diksi (5a, 100m). Z vrha smeri je mogoče sestopiti samo s spustom ob vrvi. Irena seveda ni mela niti pomožne vrvice s seboj (samo enega matičarja...pa ne onega s kakšne poroke...heheh), kakšnega reverzota pa sploh ne. Zaradi tega se je morala spustiti na polbičev vozel, za varovanje pa je imela narejeno s pomočjo francoskega vozla. Aleš se je spustil prvi, da je poravnal vrv, js pa sem Ireno namontiral za spust takoj, ko je bila vrv sproščena. Čuden občutek...ko veš, da ne smeš narediti napake, saj je tuje življenje odvisno od tebe.

Še najbolj pestro pa je bilo v ponedeljek, saj smo se namenili zlest Mosoraško smer v Anići kuku. Smer je visoka 350m in ima oceno 5c...vsaj imela jo je nekoč. Zaradi izjemne priljubljenosti pa je že res zglajena in moje mnenje je, da bi si lahko mirno prislužila oceno 6a. Upam, da se ne motim preveč. To niti ni bil problem. Problem je bil predvsem ta, da smo smer lezli v močnem vetru (baje so sunki dosegali do 120 km/h). Dvakrat sem dobil čevlje v glavo (imel sem jih privezane za pasom), ko sem iskal kakšen primerni stop. Zadnji raztežaj (dolg samo 5m) pa je bil naravnost obupen. Veter je tako pihal, da je bilo včasih že težko dihati. Kakorkoli, smer je bila preplezana. Aja, zraven sta hotela tudi ona dva tujca, vendar jima nekako ni padlo na pamet, da bosta potrebovala čeladi. Zato smo jih prijazno poslali na frikanje, saj s temi zadevami ni šale in se ti takšna malomarnost hitro maščuje.

Naslednji dan pa smo se lahko prepričali, da to ni bila slaba odločitev. Ista dva tujca smo s seboj vzeli v Centralni kamin (5a, 180m). Portugalec je lezel za nami in ko je prišel v bližino sidrišča, se je spraševal, kako to, da ni svedrovca na vsak meter (naša naveza pa se je varovala na "frende" in "zatiče", kar pomeni manj zanesljivo varovanje kot pa svedrovec...na svedrovce ni šlo, ker je bila prevelika gneča v smeri). Še predno je zavaroval sebe, je naročil soplezalki naj mu sledi. Sledila je ogorčenost z naše strani in lih komaj smo mu dopovedali, da je naredil smrtno nevarno napako. Isto napako je ponovil na naslednjem štantu. Si kr predstavljam "risanke", ki bi jih imeli v Anića kuku prejšnji dan (če bi šla z nami).

Aja, pozabil sem omeniti, da sem vse smeri lezel kot drugi!

Šele po treh dneh in pol sem dobil priložnost, da naredim kakšno slikco. Zato sem se s fotoaparatom spehodil med "frikarji" (plezalci, ki lezejo in "študirajo" kratke smeri) in naredil pa r slik. Sicer sem mislil, da bo v Paklenici tudi kaj vode. Žal je ni bilo niti kapljice (spomladi teče po kanjonu pravi hudournik). To pa pomeni, da žal ni slikc z vodo.

Zdele me je pa poklical kolega in mi povedal, da sem se menda zmenil z njim, da greva jutri na Ojstrico. Priznam, da sem imel v glavi vikend in ne četrtek (pa še to, če bo vreme). Žal sedaj ne morem it, ker nisem računal na "aktivni" četrtek in si nisem pripravil oblačil, ki sem jih umazal v Paklenici... :(
Še to, Mihi, vse slikce spodaj so zate! Upam, da so ti vsaj približno všeč.

Plezalski kuža...

Pa še eden...

Očka uči sina lezt naprej...

Fotogenična plezalka...

Vez z življenjem...

Avstrijski plezalec...

"Jodlar" od blizu med vpenjanjem kompleta...

Polna stena človek-pajkov... :)

Naši inštruktorji znajo tudi kaj zaigrat. Pred tem pa si ogrejejo prste...
isto kot pred plezanjem...hehe.