Poroka kot je še ni bilo...

Na Gorenjskem bosta živela mladoporočenca Gašper in Andreja...Z Andrejo se poznava že dolgo, iz osnovnošolskih let in iz hribovskih krogov...

Gašperja poznam odkar se je odločil "okrasti" nam Andrejo... ;)Super par, želim jima vso srečo, ljubezn tko in tko je in kup otrok...
Poroka je bila super, svatje so uživali, starši so potočili kako solzico, mladoporočenca pa sta žarela od sreče...Drugače pa se lahko rekdokatera poroka pohvali z velikim ognjemetom nas Velenjskim jezerom...

Jaz pa sem nekaj trenutkov pred njim slabe volje brskal opremo za slikanje ognjemeta (in je pol pozabil) iz avtomobila. Lokalni fotostudio me je namreč zelo razočaral s kvaliteto fotografij, ki sem jih dal narediti pozno popoldne med svadbo, tako da so jih lahko svatje dobili ob svojem slovesu s poroke...

P.S.: Uradno je bil ognjemet v slopu Gorenjade (športnih iger podjetja Gorenje, d.d.), neuradno pa je ta ognjemet spadal k poroki Gašperja in Andreje (pri poroki se pač ne špara ane...poročiš se tko in tko sam enkrat...če sta taprava dva skupi)!

Na trdo v real life po 35 dneh z možgani na off :/

Že četrti dan sem doma, pa še vedno bi zdajle, ko tole pišem, spal kot ubit. To je tudi razlog, da od prihoda v našo preljubo Slovenijo, še ni bilo objave. Zbiram zalet, da mi končno rata kaj spisat. Pa me vseskozi motijo kliki na Skypu, MSN ali GoogleTalku.
Za konec najinega potovanja sva odšla še pod Condoriri in imela super vreme...you wish. Ko sva bila tam (višina je 4600m) je snežilo, "igralo na orgle" in puhalo beli dim iz svoje velike Andske pipe. Tako od prelepe panorame na Cordiliero Real ni ostalo nič. Enostavno se nama ni hotela prikazati. Preostali so nama steza, Lago Negro in otroci, ki so fehtarili za sladkarije (na srečo je Simona našla nekaj suhega sadja) ter tropi lam oz. alpac (še sedaj jih ne ločim!!).Naslednji dan (to je bil petek) pa sem skočil še na kolo do Coroica...seveda po Death Road-u. Kolesarit smo začeli na višini 4600m, v snegu, megli in mrazu. Še sreča, da sem bil oblečem kot "polh" in me niti ni zazeblo...tudi, ko sem po 10 minutah spusta bil premočen do kože, me ni pretirano zeblo. Tiste nepremočljive "cote", ki so nam jih dali, niso pomagale nič. Ampak vse to je bilo še na asfaltirani cesti. Prava stvar se začne šele na makadamu. Ni minilo niti 15 minut, ko so me ustavijo in začeli kazati, kje je zgrmel kak tovornjak dol v sotesko (globoko tudi do 2oom), kje se je ubil nek Američan in tako naprej. Križi so postavljeni skoraj na vsakem ovinku. Mogoče hočejo s tem prestrašiti nekatere (pre)pogumne kolesarje, da bi upočasnili vožno. Ne priznam, ampak se mi zdi, da sem mednje sodil tudi sam. Ampak prestrašit me ni mogoče tako na hitro ;) Cesta sama pa ni nič posebnega. Impresionira le, njena umeščenost med prepade. Tudi kolesarjenje ni kaj posebnega, je pa vseeno zanimivo. Se splača vse to videt. In se v zadnjih 15 kilometrih znoret...na način kot sva se js in naš vodnik: "teranje" skoraj do skrajnosti. Res je dober pelal, js pa sem mu, kajpada, sledil. Šele na ravnini sem popustil. Ostale kolesarje v skupini sva v cilju čakala več kot 10 miniut. Mja, slikc od tu pa nimam...ker so tile Bolivijci zatajili in mi dali pokvarjeno "speštanko" od CDja na katerem so slikce, ki so jih naredili naši vodniki.

Sobota je bil najin zadnji dan...dan za nakupe, za iskanje cigar za mojega direktorja, za nakupe tisitih nekaj darilc, ki jih tako nerad nosim domov, za pisanje kartic in za živčnost glede transporta na letališče.
V nedeljo (na dan najinega leta) so namreč Bolivijci imeli referendum in vse je obstalo. Tudi avtobusom in taksijem so na ta dan prepovedali vožnjo. In tako je bilo treba že v soboto priti na El Alto, čimbližje letališču. In tako sva plačala za hotel daleč najvišjo ceno na vsem potovanju (najprej so hoteli celo 30€, a Simona je zdilala na 19€...res ji gre dober to). Zjutraj ob 4ih pa je uslužbenki celo uspelo dobiti taksi za naju do letališča (res si nišem želel nosit 27kg na mojem hrbtu tistih nekaj kilometrov...zato hvala ji!).
In potem naju letalo (no, pa še malo je blo avta vmes) po cca. 22h nespanja (no kako uro na letalu mi je že uspelo spat) odloži doma. V naši preljubi zeleni Sloveniji. Blagodejno deluje vsa ta zelena barva in tudi deževen dan kot je danes. Tam dežja skorajda nisva videla, zelene barve pa sploh ne! Vedno zelo rad pridem domov!!!In naslednji dan že služba, real life...niti ni bilo tako hudo spet v službi kot sem pričakoval, da bo. No, res pa ni bilo lih kake hude delovne vneme.
To potovanje mi bo zagotovo ostalo v spominu. Tisiti trenutki slabosti so že pravzaprav pozabljeni. Dobri pa so ostali, še so tu in verjetno bodo še dolgo ostali. Ne dam si jih izbrisati!!

Ja, je pa res, da je tu en slab spomin povezan s tem potovanjem, ki ga še moram pozabiti. No, sej sem na dobri poti, da pozabim že v nekaj dneh (to mi ni ravno težko, ker nisem ravno zelo vezan na materialne dobrine). Ta spomin je povezan s potovanjem in mojim avtomobil.om Med potovanjem sem ga namreč posodil prijateljici, ki je avtomobil nujno potrebovala. A zgodil se je ta prekleti Murphy. Nek voznik poltovornjaka jo je spregledal in zapeljal na njen pas in seveda v moj AVTO...in naredil skoraj totalko na avtu. Malo mi gre v nos, da mi punca ni sporočila po mejlu, kaj se je zgodilo, ampak je šla avto kar popravlat. Tako nisem imel možnosti samoodločanja o popravilu ali oceni totalke. Priznam, da nisem vesel zaradi tega, verjamem pa tudi, da je punca imela dober namen in mi ni hotela pokvarit dopusta. No, avto je sedaj "popravljen", le praska na boku in zadnjem odbijaču je še ostala. A tudi to bi naj naslednji teden popravli. Jebi ga, pleh je pleh, neživa stvar. Ne splača se sekirat zanj. Sam da je punca cela in zdrava. No, pa "kak € manj" bom dobil za avto, ko ga bom prodajal. Verjamem pa, da bova s tole moje prijatlco kar nekajkrat šla v hribe brez mojih stroškov ;) In ja, avto in žensk se ne posoja. Js sm se to naučil na najslabši možn način...vsaj pri delu, ki govori o avtu ;)

Zdej bo kako leto moja popotniška "duša" verjetno mirovala, potem pa jo zna kaka ideja spet malo "zdrmat". Recimo kaki Nepal, Tibet, Mongolija...zagotovo bo naslednja destinacija na vzhodu. Verjetno področje okoli Himalaje. Al pa če bo Nina spet šla na delo v kako "banana" republiko. Potem jo bom seveda moral spet obiskati tam ;)

Zdej pa se za kak teden posvetim domačim, prijateljem in tistim, ki jih že kak mesec in pol nisem videl ;) In grem malo v naše hribe...višini naproti :)

Opomba: Slika iz Death Roada je skopirana iz interneta!

Od visine se zvrti...

...pa bruha in zebe tud :S

Vceraj sva prisla nazaj iz Huayne Potosija...porazena.

Prvi dan sva brez tezav prisla na visino 5200m...brez glavobola, zadihanosti, utrujenosti...torej brez posledic, ki bi jih nama morda lahko ponudila visina. Js sm lahko vseh 500 visinskih metrov, ki smo jih naredili prvi dan, brez tezav sledil vodicu (za razliko od nekaterih drugih), ceprav sem nosil blizu 15kg tezak nahrbtnik.

A zadeve so se kaj kmalu obrnile. Spanje ali bolje receno premetavanje po postli je do enih zjutri, ko smo vstali, meni pridelalo slabost in glavobol. Nic cudnega, saj smo se v nekaj urah dvignili iz 3600m na 5200m, kar je veliko. A midva bi naj bila dobro aklimatizirana, saj sva na tej visini (3600m) ze 14 dni. Moj sum, da se tezje prilagajam na visino, se je izkazal za pravilnega.

Po kakih 100 visinskih metrih sem izpraznil zelodec, a trma kakrsno imam pri hribovskih "pustolovscinah", tudi tu ni popustila in sva nadaljevala z vzponom. Na visini 5600m pa naju je oba hudo zazeblo v prste na nogah in to je bila pika na i. Obrnili smo in po prihodu v koco sem poravil pol ure za ogrevanje ledenih prstov z bidonko napolnjeno s toplo vodo. Ja, tako hudo "zmrzjenih" prstov do sedaj se nisem imel in mi ni bilo nic zal, da sva obrnila...hrib bo se lep cas na tem mestu. Pa tudi ni vreden, da bi zaradi tega turisticnega hriba izgubil kak prst na nogah.

Moram pa priznat, da me je malo sram, saj so na vrh prisli ljudje iz popolnoma nehribovskih dezel (recimo Nizozemske, Belgije) in, ki hribov se od dalec niso videli. No, citno je njim bil namenjen korak na vrh Huayne Potosi, meni pac ni bil. Morda pa to se pride. No, mocno upam, da pride nekoc tudi ta trenutek. Do takrat pa bo verjetno moj visinski rekord ostal pri stevilki 5600.

A vseeno ta poraz ni vplival na zur zvecer v klubu Mango's kamor naju je povabil Francesco, ucitelj salse. Bilo je super, latino americanke so pa sploh "vredne greha"...se posebej tiste, ki znajo dobro anglesko :D Pa se kak nov korak salse so me naucile :D hihihi...

Se nacrt za naprej: jutri greva na enodnevni trek v vasico Puni pod Pico Austria, v petek grem js se na Dead road s kolesom, v soboto pa se bova prepustila nakupovalni mrzlici tik pred odhodom domov v nedeljo zjutraj. Takrat imaju tu referendum in opozarjajo naju, da bova mogoce imela tezave s transportom do letalisca. Bomo videli!

P.S.: Avtorica zgornjih fotografij je Simona, ker si js nisem drznil nositi se vse moje fotografske "stekarije" zraven ;)

5 dni brezplacne masaze celotnega telesa :D

La Paz! Koncno sva spet nazaj v tem precej simpaticnem mestu. Se prej pa sva morala v dolocenih trenutkih kar precej stisniti zobe, da sva vsaj priblizno dobro "prezivela" izlet v Salar de Uyuni in Chile.

Zacelo se ni ravno najbolj spodbudno, saj nisva upostevala opozoril lokalcev, da je potrebno iti dovolj zgodaj na avtobusno postajo (ker so pac v mestu demonstracije in so zastoji). Namesto tega sva v mestu veselo cvekala z Brancem in Bibo. No, in ravno to se nama je obrestovalo, saj 30min pred odhodom nikakor nisva mogla dobiti taksija do postaje. No, na sreco pa je Simoni uspelo prepricati nekega voznika taksija, da najo je vzel v okrilje svojega avtomobila. A ko je slisal, da imava samo pol ure do odhoda avtobusa, je rekel da to ni mogoce. In nama je ponudil drugo, bistveno drazjo razlicico. Odpeljal naju je do cestninske postaje, kjer sva "stopala" avtobus, za katerega karto sva ze bila placala. Hja, tip nama je za svojo "usugo" zaracunil celih 140 bolivianosov, kar je 14eurov in vec kot 10x vec kot pa bi naju stala voznja do postaje. AQ nic zato, vsaj dobila sva avtobus.
A tu se storija sele zares zacne. Ze takoj, ko sva se vsedla, je Simoni zacel teziti nek Urugvajec in je celo sred noci popolnoma znorel. Voda je namrec zalila la na avtobusu in pri temperaturah okoli nicle zna biti to precej nadlezno. Tudi nama je voda premocila rukzake in spalke, ki pa sva jih na sredo posusila v Uyunija v prostorih agencije, s katero sva potovala.

Ze takoj po odhodu iz La Paza je bilo znano, da bo ta pot dodobra pretresla vse dele najinega telesa. Isto se je nadaljevalo tudi, ko smo se vsedli v najbolj razdrapan dzip dalec naokoli. Pa se voznik je precej smrdel po pijaci. A vsaj vozil je dokaj zanesljivo.
Salar je lep in vzemirljiv, a s Simono sva prvi dan brez volje cisto pasivno gledala turiste, ki so se fotografirali ob kupckih soli (narejenih seveda samo za turiste, da si pridobijo novo tocko na seznamu osvojenih turisticnih "trdnjav". Popoldne je ze bilo boljse, se bolje pa naslednji dan in zadnji dan, ko sva si ogrela premrle noge v zelo vroci vodi (za kopanje zal ni bilo casa).

Cez nekaj ur pa sva se ze smejala farsi na Chilenski meji, kjer ti skusajo v prtljagi najti sadje ali kokine liste. A to naredijo tako povrsno, da bi lahko "presvercal" mandarin tja za celo mesto San Pedro de Atacama.

V tem koncu Chila so najbolj znani gejzirji (ki sva si jih ogledala zgodaj zjutraj ob precej hudem mrazu - 15C pod nulo) in dolini Lune, ki pa zame niti ni bila tako zelo impresivna. Pac puscava, kjer nic, res nic ne rase. In ko sonce zaide, postane ta "neuporabni" konec nase zemljice skoraj grozljiv...zaradi mrtvega kamenja, za katerega pa se je mogoce, dokler je sijalo se sonce, zdelo, da ima se kancek zivljenja v sebi. A mrak mu je odvzel tudi to.

Zvecer se psihicno pripraviva na 20 urno voznjo nazaj do La Paza. A pri tem imava kar sreco. Na meji naletiva na izredno dobrega voznika, ki naju namesto v 8ih urah pripelje do Uyunija v 6ih urah. Med voznjo sva se obcasno pocutila kot bi sedala v avtu rally voznika :D

A voznja od Uyunija do La Paza je bila spet naporna, ceprav sva se tokrat peljala s turisticnim avtobusom. Dobil sem namrec najslabsi sedez (cisto zadaj) in celo noc trpel masazo (na dolecene trenutke tudi boleco) v se povecani stopnji. No, vsaj moja razdrazena creva je ta voznja do dobra premesala...do sedaj se nisem obcutil stranskih posledic :) Od spanja pa tako in tako ni bilo nic (kot ze mnogokrat).

Sedaj pa malo posedava v La Pazu in razmisljava o prihodnjih nacrtih. Ostal nama je se teden dni. Verjetno bova poskusala naskociti Huayna Potosi in js se Dead road. Bova videla kako se bo izteklo. Upam, da nama bo uspelo, ce pa ne, pa tud nic za to!

Se vidimo v zivo cez dober teden dni. Lepe pocitnice vam zelim.

P.S.: Simona pise tukaj!