Skandinavija in Baltik - 1. del

• 3500 prevoženih kilometrov, med vožnjo pa jaz za volanom,
• 3×vožnja s trajektom in
• trije (3) poleti z letalom.

Tistega lepega petkovega dneva sem se po utrujajoči službi usedel v popolnoma novi KIA CEE'D in se podal na skoraj 2000km dolgo vožnjo do Švedskega mesta Linkoping (baje se to prebere Linšoping; nad onim Ojem sta dve črni piki).

V prvem popoldnevu sem se zapeljal so Stuttgarta, kjer sem pri stricu malo zadremal in se nakaj uric za tem (ob 5ih zjutraj) odpravil naprej proti Rostocku. Rostock je bolj ali manj najsevernejša točka Nemčije in od tu je mogoče potovali le še po vodi. Samo to in edino to je razlog, da se vkrcam na trajekt in upam, da bom med brezkrbno vožnjo (s hitrostjo 35km/h, kar se mi zdi presenetljivo hitro) lahko kaj zaspal. A to so le sanje, ki pa jih nisem dosanjal. Zaradi močnega vetra se "čoln" ziba kot zibelka v kateri želi mati uspavati svojega otroka. A jaz pač nisem več otrok, ladja ni zibelka in veter ni skrbna mati. Ne morem in ne morem zaspati. V ladijski restavraciji, na treh stolih nikakor ne najdem pravega položaja za osvežujoči spanec.

Po 5 in pol urah "morečega" in dolgočasnega zibanja se ladja končno parkira v Trelleborgu, Švedskemu pristanišču. Po opravljenih carinskih formalnostih (beri: Carinik: "Slovenia, ja kje je pa to?" Jaz: "Članica EUja, tam pri Italiji, Avstriji in Madžarski.! Carinik: "Aaa, v EU...zanimivo! Kam pa greste? Študirat?" Jaz: "Ne, na obisk k prijateljici"). In to je bilo vse. Ko bi le vedel, da sem imel v prtljažniku 7 litrov vodke, ki je samo čakala, da jo pokupijo zelo dragega (pri njih) alkohola željni "Sveni" in "Inge" :D

Po prvih nekaj kilometrih vožnje po Švedskem me presenetijo nizke omejitve (70 km/h zunaj naselij, 110 km/h na avtocestah). Ker je prometa malo in ker je ura pozna, mi stopalo pogostokrat uide in kar nekajkrat se moram potruditi, da umaknem nogo s pedala tako, da hitrost ponovno pade v okolico številke 110. Mja, no, mogoče se mi je to dogajalo zaradi uporabe leve noge za pritiskanje na stopalko za plin. Desna je bila namreč od "silnega", no, predsvem dologtrajnega tiščanja na plin že napol odrevenela. Seveda po vsem tem času preživetem za volanom tudi rita ni povsem normalna...prekladam se po "zicu" kot bi sedel na kupu črepinj. Ker je ura že pozna in noč temna, zaspanost premagujem z zelo, zelo glasno glasbo ketero spremljam tudi jst s svojim "izjemno dobrim" vokalom (beri: dretjem), ter z občasno odprtimi okni in temperaturo v notranjosti, ki ni prav veliko višja kot pa ona na zunanji strani avtomobila. Številka, ki prikazuje vrednost zunanje temparature, me ustrahuje s svojo pojavo na armaturni plošči. Od začetka kaže 5°C, do mojega cilja pa se spusti do vrednosti 3°C. Ker imam s sabo bolj klaverno obleko, se tolažim s tem, da je ura dve (2) zjutraj in da je podnevi gotovo topleje. Veter, ki močno brije, ni ravno v tolažbo. Pravzaprav zaradi njega vijugam po ravni avtocesti tako kot bi se vozil po precej ovinkasti cesti...kot bi sledil reklami za znane pnevmatike: Fun is not a straight line!

Ko po približno 33h in 30min vožnje pripeljem do prve table na kateri je zapisana oddaljenost do Linkopinga, mojega cilja, se ustavim kar na avtocesti (sevede na odstavnemu pasu), in skozi stransko okno fotografiram tablo...celih 1950km sem jo iskal in končno našel. Ko ob treh (3) zjutraj prispem do Nevinega stanovanja (Garmin se je zmotil za celih 300m, ampak predvsem zaradi napačne hišne številke, ki sem jo vstavil!!). Neva je seveda navdušena nad avtomobilom in mene ne uspe niti pozdraviti. Pravzaprav me skoraj nažene iz avtomobila in se vsede vanj med pritoževanjem nad drobtinami, ki so padle s sendviča, ki sem ga pojedel med vožnjo. Med navdušenjem in pritiskanjem raznih gumbov se pokvari radio, kar pa v tistem trenutku še ne veva. Pravzaprav se ne zavedava kakšne posledice bo to imelo...

O tem pa naslednjič ;)