Skandinavija in Baltik - 2. del

Še isti dan, po samo nekaj urcah spanja z avtom oddrviva proti Skavsta Airport (100km stran). Ker je parkirišče na letališču izjemno drago (40€ za 4 dni :S), se odločiva parkirat cca. 5 km stran v majhnem zaselku in nato udarima "pješaka" na letališče...čez drn in strn...js s 15 kilskim rukzakom zadi in nekaj kilskim pivskim trebuhom spredaj (rukzak z nekaj fotografske opreme). Ker sva pozna, poskušama z avtoštopom, vendar neuspešno. Vozniki naju gledajo kot ne vem katero čudo...očitno gori nimajo takšne štoparske tradicije kot je pri nas. Ne preostane nama drugega kot da zadnji kos poti pretečeva. Mene sevede daje obteženost od spredaj in zadaj, tako da tek po Švedski postane kar naporna zadeva. Na srečo na letališko avtobusno postajo prideva ravno še dovolj zgodaj, da kupiva karte za avtobus in se vkrcava nanj.
Tako začneva s prvim delom najinega malega izleta od Skavsta Airporta do Stockholma.
Že nekaj minut po odhodu dobim v roke Lonely Planet: Scandinavian Europe. Baje bi naj js naštudiral Helsinke...Koncentracijo mi uspe imeti na višku le nekaj minut, saj je vožnja in malo spanja terjala svoj davek. Lonelya vtaknem za sedež pred menoj in zaspim v trenutku. Prebudim se šele v Stockholmu, a mi ni takoj jasno kje sem. Po hitrem postopku se moram "izkrcati" in v hitenju pozabim na Lonelya.
Baje je stal celo 70€, a nekako ne verjamem (kasneje v SLO prek Amazona kupim novega in skupaj s pošiljanjem na Švedsko me stane le 12€!! Baje še ni prispel). Skoraj se resno sporečeva, ko js "pizdim" nad sabo, ona pa mi daje neke moralne nauke v nekem čudnem tonu, ki ga od nje nisem vajen!
V Stockholmu je sevede polno vode z neba in pohitiva direktno v pristanišče, kjer naju že čaka "ladjica". Pravzaprav za klatenje po Stockholmu niti nimava časa...zaradi zgodnjega izplutja ladje.

Nimava kabin, zato sva si primorana najti alternativno ležišče. Pri tem spoznava neko Finko, ki Nevi ponudi prosto ležišče v njeni kabini, js pa sevede sam ostanem v avli pri oknu, kjer si uredim "prijetno" ležišče (samonapihljiva blazina je luksuz!!). Malo se bojim varnostnikov, ki se potikajo naokrog, a se ne zmenio zame. Čez kakšni dve uri odkar sem se ulegel, me v trenutku zbudi "šnofanje" po rukzaku. Bila je Neva, ki se je šele sedaj odpravila spat. Z ono Finko sta se odpravile še v ladijski Disco. Priznam, da sem bil kar užaljen, da mi tega nista povedali. Počutil sem se nekako prevaranega, odrinjenega. Hitro se sprijaznim in zaspim nazaj. Zjutraj pa me prebudijo začudeni potniki, ki hodijo k oknu gledat v morje. Ne dam se kar tako in še kakšne pol ure poležavam in se ne zmenim zanje.

Tudi Helsinki so ena sama poplava, pa še veter kar precej piha. Hitro se odpravima do Metroja in se odpeljeva do kraja, kjer se je Neva domenila za srečanja z nekim Italijanom (preko Couchsurfing.com), ki živi v Helsinkih. Dobimo se in da nama ključe od stanovanja ter nama opiše kako do tja. Res hitro najdeva stanovanje in tam ostaneva nekaj ur. Nato se z njim zopet dobimo v mestu in gremo skupaj pogledati nekaj zanimivosti.

Proti večeru pa se dobiva z Nevino prijateljico in bivšo sošolko. Pogovarjamo se dolgo v noč. Poslušam zgodice, ki sličijo na kakšno najstniško limonado, ki se dogaja v srednji šoli (kdo je s kom in kdo ni s kom...kdo se je s kom dol dal in kdo ne...heheh....).

Zjutraj se poslovimo in z Nevo se odpravima še malo na potep po Helsinkih, ki res ni veliko mesto.

Čez nekaj ur pa sva že spet na trajektu, tokrat v smeri proti Tallinnu (Estonija), kjer naju že pričakuje...hmmm, pozabil sm njegovo ime...nekdo. Sevede tudi tam dežuje in pravzaprav Tallinna ne vidiva nič. Le nekaj minut ponoči, ko se odpravimo na večerjo v center mesta. Daje pa občutek, da je zanimivo mesto...tipično za državo iz vzhodnega bloka :)
Zjutraj se kar zgodaj odpraviva naprej. Z avtobusom v Rigo (Latvija). Vmes se celo prikaže nekaj sonca, vendar samo toliko, da ne pozabimo, da še obstaja!
V Rigi v prvih nekaj minutah dobim čudn občutek. Ne vem. Vse mi deluje zelo podobno Balkanu...kot recimo v Srbiji...
A ko se vreme popravi, vse izgleda bolje...lepo mesto, ni kaj. Prav zanimivo. Aja, pri nekem spomeniku celo srečava skupino Slovencev, ki pa naju sploh ne "šljivijo"...čudno. Treba pa je povedati, da so tudi ženske v tem mestu res lepe...to prizna tudi Neva... :)

Na bankomatu dvignem bistveno preveč denarja (celih 355€) zaradi napake pri gledanju menjalnega tečaja.
Dobiva se s Kristino, ki res slabo govori Angleško...a nekako se da z njo prav vse zmenit. Malo naju pelje po mestu, potem pa gremo v njeno stanovanje. Živi pravzaprav v podrtiji, bloku, ki se bo vsak čas podrl. A baje ga bodo obnovili...meni ni prav jasno, kaj se da tam obnovit...

Drugo jutro greva peš v mesto in po kar nekaj kilometrih najdeva mesto, kjer bi naj bil avtobus, ki bi naju odpeljal na letališče. A le tega ni od nikoder...ker na isti avtobus čaka tudi neka ženska, se zmenimo, da si delimo stroške za taxi in se odpeljemo z njim.

Ko z letalom prispeva na Skavsta airport, mene čaka še "sprehod" do avtomobila. Ker se Nevi zelo mudi, celotno razdaljo pretečem in do avta prispem v 20 minutah. A žal se avto noče niti odklenit. Razlog? Izpraznil se je akumulator... :(
V bližnji piceriji mi obljubijo avto, le kable s katerim dobiš elektriko iz drugea avtomobila moram najti. Tako hodim od hiše do hiše in zvonim ter prosim za kable. Ne najdem jih. Obupam in se peš odpravim nazaj proti letališču. Vmes še prašam nekoga z BMWjem in začuda celo ima kable v očetovem avtomobilu. A ko želiva priklopiti zadevo, ne najdeva akumulatorjav BMWju....hahaha.
A človek je tako prijazen, da me celo odpelje na letališče.
Ko sva kasneje oba z Nevo pri avtomobilu in se lačna odpraviva na pico v tisto picerijo, naju natakar po "pojedini" preseneti s kabli.
Avto seveda takoj vžge, ko dobi elektriko. Nakar se odpeljeva domov in avto pustiva pred servisom. Naslednje jutro pa Nevi na servisu povedo, da nama je najverjetneje akumulator izpraznil radio, ki je "potuhnjeno" deloval tudi, ko tega nisva hotela!

Nadaljevanje, naslednjič...oblubim, da bo krajše!!!

V centru Rige, kjer se je končno izkazalo, da tudi na severu sije sonce...

Na trajektu smo potovali s hitrostjo 34 km/h, kar je zame, nevajenega moja, presenetljivo visoka hitrost...

Helsinki...

Polnjene praznega telefona na javnem polnilcu v pristanišču v Tallinnu...

Zaradi obilnega dežja si Neva suši premočene škornje. Fen večkrat pregori (no, njegova varovalka...)

Pri Nevini prijateljici v Helsinkih

Katedrala posvečena ne vem komu sredi Helsinkov...

Najin Italijanski gostitelj v Helsinkih klepeta z Nevo...

Celo na Finskem poznajo Gorenje...

Večerni prizor v Rigi...fotografirano iz avtobusa...

Riga...

Najina gostiteljica v Rigi bi bila prava čveka, če bi znala dobro govoriti angleško...

Skandinavija in Baltik - 1. del

• 3500 prevoženih kilometrov, med vožnjo pa jaz za volanom,
• 3×vožnja s trajektom in
• trije (3) poleti z letalom.

Tistega lepega petkovega dneva sem se po utrujajoči službi usedel v popolnoma novi KIA CEE'D in se podal na skoraj 2000km dolgo vožnjo do Švedskega mesta Linkoping (baje se to prebere Linšoping; nad onim Ojem sta dve črni piki).

V prvem popoldnevu sem se zapeljal so Stuttgarta, kjer sem pri stricu malo zadremal in se nakaj uric za tem (ob 5ih zjutraj) odpravil naprej proti Rostocku. Rostock je bolj ali manj najsevernejša točka Nemčije in od tu je mogoče potovali le še po vodi. Samo to in edino to je razlog, da se vkrcam na trajekt in upam, da bom med brezkrbno vožnjo (s hitrostjo 35km/h, kar se mi zdi presenetljivo hitro) lahko kaj zaspal. A to so le sanje, ki pa jih nisem dosanjal. Zaradi močnega vetra se "čoln" ziba kot zibelka v kateri želi mati uspavati svojega otroka. A jaz pač nisem več otrok, ladja ni zibelka in veter ni skrbna mati. Ne morem in ne morem zaspati. V ladijski restavraciji, na treh stolih nikakor ne najdem pravega položaja za osvežujoči spanec.

Po 5 in pol urah "morečega" in dolgočasnega zibanja se ladja končno parkira v Trelleborgu, Švedskemu pristanišču. Po opravljenih carinskih formalnostih (beri: Carinik: "Slovenia, ja kje je pa to?" Jaz: "Članica EUja, tam pri Italiji, Avstriji in Madžarski.! Carinik: "Aaa, v EU...zanimivo! Kam pa greste? Študirat?" Jaz: "Ne, na obisk k prijateljici"). In to je bilo vse. Ko bi le vedel, da sem imel v prtljažniku 7 litrov vodke, ki je samo čakala, da jo pokupijo zelo dragega (pri njih) alkohola željni "Sveni" in "Inge" :D

Po prvih nekaj kilometrih vožnje po Švedskem me presenetijo nizke omejitve (70 km/h zunaj naselij, 110 km/h na avtocestah). Ker je prometa malo in ker je ura pozna, mi stopalo pogostokrat uide in kar nekajkrat se moram potruditi, da umaknem nogo s pedala tako, da hitrost ponovno pade v okolico številke 110. Mja, no, mogoče se mi je to dogajalo zaradi uporabe leve noge za pritiskanje na stopalko za plin. Desna je bila namreč od "silnega", no, predsvem dologtrajnega tiščanja na plin že napol odrevenela. Seveda po vsem tem času preživetem za volanom tudi rita ni povsem normalna...prekladam se po "zicu" kot bi sedel na kupu črepinj. Ker je ura že pozna in noč temna, zaspanost premagujem z zelo, zelo glasno glasbo ketero spremljam tudi jst s svojim "izjemno dobrim" vokalom (beri: dretjem), ter z občasno odprtimi okni in temperaturo v notranjosti, ki ni prav veliko višja kot pa ona na zunanji strani avtomobila. Številka, ki prikazuje vrednost zunanje temparature, me ustrahuje s svojo pojavo na armaturni plošči. Od začetka kaže 5°C, do mojega cilja pa se spusti do vrednosti 3°C. Ker imam s sabo bolj klaverno obleko, se tolažim s tem, da je ura dve (2) zjutraj in da je podnevi gotovo topleje. Veter, ki močno brije, ni ravno v tolažbo. Pravzaprav zaradi njega vijugam po ravni avtocesti tako kot bi se vozil po precej ovinkasti cesti...kot bi sledil reklami za znane pnevmatike: Fun is not a straight line!

Ko po približno 33h in 30min vožnje pripeljem do prve table na kateri je zapisana oddaljenost do Linkopinga, mojega cilja, se ustavim kar na avtocesti (sevede na odstavnemu pasu), in skozi stransko okno fotografiram tablo...celih 1950km sem jo iskal in končno našel. Ko ob treh (3) zjutraj prispem do Nevinega stanovanja (Garmin se je zmotil za celih 300m, ampak predvsem zaradi napačne hišne številke, ki sem jo vstavil!!). Neva je seveda navdušena nad avtomobilom in mene ne uspe niti pozdraviti. Pravzaprav me skoraj nažene iz avtomobila in se vsede vanj med pritoževanjem nad drobtinami, ki so padle s sendviča, ki sem ga pojedel med vožnjo. Med navdušenjem in pritiskanjem raznih gumbov se pokvari radio, kar pa v tistem trenutku še ne veva. Pravzaprav se ne zavedava kakšne posledice bo to imelo...

O tem pa naslednjič ;)

Kmalu bo...

Urejam slike in tekst...da vam najbolje prikažem vse dogodivščine iz Skandinavije in Baltika...upam, da bo čimprej!!