Prejšnjo soboto popoldne sem se po hitrem postopku in po celodnevnem delu v gozdu odpravil v Severno Triglavsko steno (krajše: Stena), kjer smo se s kolegi namenili preplezati Slovensko smer in nato za Cmirom smučati nazaj v Vrata.
Zvečer smo v Vratih našli zimsko sobo, kjer so že smrčali trije "smrčači", ki nikakor niso bili navdušeni, da se jim bo pridružilo še 6 ljudi. Na koncu je v sobi za 6 spanja potrebnih ljudi spalo kar 9 kot rib zloženih "manglcov". No, bolj smo meditirali kot pa spali.
Ob štirih zjutraj smo se odpravli na pot in še v jutranjem mraku zgrešili vstop v Slovensko smer. Tako je padla odločitev, da se na vrh Stene povzpnemo kar čez Prag. Ta pot pa nam je ponudila nekaj kratkih skalnih skokov. Na enem od njih sta 2 pred mano podrla stopinje in ni mi preostalo drugega, da sem zataknil okel cepina za skalo in si tako poiskati oporo za ravnotežje. Ker sem tega opravila nevešč, sem malce bojazljivo vprašal Branča (bil je pod mano), če bo to držalo. Branč pa neb bil Branč, če ne bi rekel: "Upajmo!" in zlezel malo nižje po skalah mimo mene. Tako mi ni preostalo drugega, da sem zaupal zataknjenemu cepinu in zlezel čez skok.
Na robu stene nas je sevede pričakalo vroče sonce, ki ga nihče od nas ni bil pretirano vesel, saj je napovedovalo težavno smučanje. Smučanje res ni bilo enostavno, ker se je sneg spremenil v "poc", ki ga je bilo treba odrivati po nekaj zavojih s super bolečinami v nekaterih nožnih mišicah. Le tu in tam se je ponudila priložnost za puščanje lepe sledi v obliki kače v snegu...da je zatrepetalo srce od nadušenja, ko si se ustavil in pogledal po pobočju nazaj v brege.
(vrstni red slik je pomešan)
Zvečer smo v Vratih našli zimsko sobo, kjer so že smrčali trije "smrčači", ki nikakor niso bili navdušeni, da se jim bo pridružilo še 6 ljudi. Na koncu je v sobi za 6 spanja potrebnih ljudi spalo kar 9 kot rib zloženih "manglcov". No, bolj smo meditirali kot pa spali.
Ob štirih zjutraj smo se odpravli na pot in še v jutranjem mraku zgrešili vstop v Slovensko smer. Tako je padla odločitev, da se na vrh Stene povzpnemo kar čez Prag. Ta pot pa nam je ponudila nekaj kratkih skalnih skokov. Na enem od njih sta 2 pred mano podrla stopinje in ni mi preostalo drugega, da sem zataknil okel cepina za skalo in si tako poiskati oporo za ravnotežje. Ker sem tega opravila nevešč, sem malce bojazljivo vprašal Branča (bil je pod mano), če bo to držalo. Branč pa neb bil Branč, če ne bi rekel: "Upajmo!" in zlezel malo nižje po skalah mimo mene. Tako mi ni preostalo drugega, da sem zaupal zataknjenemu cepinu in zlezel čez skok.
Na robu stene nas je sevede pričakalo vroče sonce, ki ga nihče od nas ni bil pretirano vesel, saj je napovedovalo težavno smučanje. Smučanje res ni bilo enostavno, ker se je sneg spremenil v "poc", ki ga je bilo treba odrivati po nekaj zavojih s super bolečinami v nekaterih nožnih mišicah. Le tu in tam se je ponudila priložnost za puščanje lepe sledi v obliki kače v snegu...da je zatrepetalo srce od nadušenja, ko si se ustavil in pogledal po pobočju nazaj v brege.
(vrstni red slik je pomešan)
A gremo na Triglav?
Tik pred spustom v dolino.
Spet Triglav pozira...
Na robu Stene.
Staničeva koča z Begunjskim vrhom v ozadju.
Križ, Škrlatica, Rokavi...
Skoraj raj si (smučarski), ti pobočje... :)
2 komentarja:
Koliko časa si porabil za vzpon do Staniča? In ja kaj je s snegom, je za pešca brez smuči prehoden ali se predira?
Aja fotke pa klasično krasne!!
Čez Prag smo se do roba Stene zamudili okoli 4h in pol. Potem pa še na smučeh do staniča ene 20 minut.
Sneg je južen, gaz oz. stopinje so narejene. Derez niti gor nismo dali.
Ampak to so podatki izpred 9ih dni!
Objavite komentar