Spet je mesec naokol, js nism pa nobenga posta dal gor. Bo še kdo rekel, da sm se polenil in da se mi ne da več pisat. Hmmm, mogoče je pa res kaj na tem.
No, bolj verjetno pa je, da se mi je mal dogajalo. Začela se je namreč zimska tehnika v okviru izpita za mlajšega pripravnika alpinizma.
2× tedensko v Maribor, vmes še malo v Graz (zapravlat dnar) in "vaje" zimske tehnike na Okrešlju (vikend). Vmes med vsem tem pa mi je celo uspelo se mal jezit nad svojim računalnikom, ki je izpustil svojo dušo iz silicija. No, bolj natančno, matična plošča se je odločila, da ne bo več trpela mojega maltretiranja in priganjanja.
Seveda se je pojavil problem z "novo" ploščo, ki sem jo kupil od nekega čudaka iz Maribora. Plošči nič ne manjka, čarunalnik pa vseeno zelo "trokira" in zmrzuje, zato je praktično nemogoče delat z njim. Zato bom poskusil tega Mariborčana prepričat, da jo vzame nazaj in mi vrne vsaj večino denarja. Obenem pa že gledam na ebayu za Abitko IC7 s katero imam dobre izkušnje.
No, gremo nazaj na gorništvo in fotografske zadeve.
Menda v gorah še nism bil tako obložen z rukzaki kot ta vikend, ki je za nami. Na hrbtu sm imel vso "kramo" za zimsko potepanje po gorah, spredaj pa "harmoniko" polno fotografske opreme. In vse to je bilo treba prinesti od Penziona na Razpotju do Okrešlja. No, na srečo mi je nekaj "odvečne" mase odvzela "kibla" in brez pritoževanja in sopihanja zapeljala vso kramo do zgornje postaje pri Frischaufovemu domu na Okrešlju.
Pri hoji po cesti proti "kibli" sem se jezil, ker še nisem imel namoniranih vezi na svoje nove turne smučke. Še bolj me je to jezilo, ko so se ljudje vozili po klancu navzdol mimo mene, jaz pa sem dirkal s polno "bojno" opremo in vzbujal začudene vzdihe "turističnih" pohodnikov v izredno lepem vremenu.
Ti ljudje niti niso vedeli, da je kakih 1000m više pihal veter, ki je kar precej znižal občutek hladu. In ravno v teh sicer izredno lepih trenutkih smo "kvazi" mlajši pripravniki trenirali zaustavljanje s cepinom. Kar malo težko se je vrečti na hrbet navzdol po bregu in se skušati ustaviti s kosom kovine, ki je v podobnih situacijah (ta zaresnih, ko gre za življenje) tvoj najboljši prijatelj. A tudi najboljšega prijatelja je potrebo znati pravilno priklicati v boj in ga aktivirati tako, da žrtvuje svojo "kožo" in s tem reši tvojo.
No, po dveh ali treh "padcih" sem se že skoraj z nerazumljivim veseljem metal po pobočju in se zaustavljal.
Zdej pa še nekaj slikc iz teh višin...da prekinem tele moje monologe in verjetno dolgočasno pisanje. Mislim, da je nastalo kaj nekaj zanimivih slikc in tovorjenje fotografske "krame" v stilu tovornega "živinčeta" ali sherp ni bilo zastonj. No, zastonj tako in tako ni nič...vedno te nekaj stane...pa karkoli že delaš ;)
No, bolj verjetno pa je, da se mi je mal dogajalo. Začela se je namreč zimska tehnika v okviru izpita za mlajšega pripravnika alpinizma.
2× tedensko v Maribor, vmes še malo v Graz (zapravlat dnar) in "vaje" zimske tehnike na Okrešlju (vikend). Vmes med vsem tem pa mi je celo uspelo se mal jezit nad svojim računalnikom, ki je izpustil svojo dušo iz silicija. No, bolj natančno, matična plošča se je odločila, da ne bo več trpela mojega maltretiranja in priganjanja.
Seveda se je pojavil problem z "novo" ploščo, ki sem jo kupil od nekega čudaka iz Maribora. Plošči nič ne manjka, čarunalnik pa vseeno zelo "trokira" in zmrzuje, zato je praktično nemogoče delat z njim. Zato bom poskusil tega Mariborčana prepričat, da jo vzame nazaj in mi vrne vsaj večino denarja. Obenem pa že gledam na ebayu za Abitko IC7 s katero imam dobre izkušnje.
No, gremo nazaj na gorništvo in fotografske zadeve.
Menda v gorah še nism bil tako obložen z rukzaki kot ta vikend, ki je za nami. Na hrbtu sm imel vso "kramo" za zimsko potepanje po gorah, spredaj pa "harmoniko" polno fotografske opreme. In vse to je bilo treba prinesti od Penziona na Razpotju do Okrešlja. No, na srečo mi je nekaj "odvečne" mase odvzela "kibla" in brez pritoževanja in sopihanja zapeljala vso kramo do zgornje postaje pri Frischaufovemu domu na Okrešlju.
Pri hoji po cesti proti "kibli" sem se jezil, ker še nisem imel namoniranih vezi na svoje nove turne smučke. Še bolj me je to jezilo, ko so se ljudje vozili po klancu navzdol mimo mene, jaz pa sem dirkal s polno "bojno" opremo in vzbujal začudene vzdihe "turističnih" pohodnikov v izredno lepem vremenu.
Ti ljudje niti niso vedeli, da je kakih 1000m više pihal veter, ki je kar precej znižal občutek hladu. In ravno v teh sicer izredno lepih trenutkih smo "kvazi" mlajši pripravniki trenirali zaustavljanje s cepinom. Kar malo težko se je vrečti na hrbet navzdol po bregu in se skušati ustaviti s kosom kovine, ki je v podobnih situacijah (ta zaresnih, ko gre za življenje) tvoj najboljši prijatelj. A tudi najboljšega prijatelja je potrebo znati pravilno priklicati v boj in ga aktivirati tako, da žrtvuje svojo "kožo" in s tem reši tvojo.
No, po dveh ali treh "padcih" sem se že skoraj z nerazumljivim veseljem metal po pobočju in se zaustavljal.
Zdej pa še nekaj slikc iz teh višin...da prekinem tele moje monologe in verjetno dolgočasno pisanje. Mislim, da je nastalo kaj nekaj zanimivih slikc in tovorjenje fotografske "krame" v stilu tovornega "živinčeta" ali sherp ni bilo zastonj. No, zastonj tako in tako ni nič...vedno te nekaj stane...pa karkoli že delaš ;)
