Andrejev foto in plezalno-gorniški blog

Death

2009-02-28T19:14:00.005+01:00

Andrej's blog recently died. I know you won't mourn much because you probably didn't visit it very often in the past...and it is probably not intersting at all.

Anyway, I'm thankful to every single visitor who stopped by for more than just a few seconds.

Thank you and sorry...

It's been a month since my arrival to China

2008-12-07T13:19:00.006+01:00

Hey.
Sorry for not writing more often. It was very busy month, lot of new stuff to discover at work, new communication skills to learn, business diners, meetings and so on...My days are quite full. I hope you can forgive me...
I know some are quite passionately waiting for this post, so I guess that I made you happy with this one.
Unfortunatly I didn't take my photocamera to every place I visited, so there is limited number of pictures. Shanghai is huge city, with wide roads, huge buildings and lots of people on streets. But after week or so, I haven't even noticed Chinese people on the streets anymore...city gives you a feeling like you are at any city in Europe. Except that you have lots of problems with comunicating on street. Nobody speaks English. So, if you want to buy something, you have to use all your skills in waving with your arms...on the other hand, sellers on fake market are very good English speakers. I was amazed how good they are...and now I finally know how to bargain...at the begining I had problems with start price, but now I already know what is the worth of good I want to buy. It is quite funny and I'm starting to enjoy doing this.
Clothes there are very cheap...I got my fake Mammut for only 17€...and material is real Scholer...unbelievable. You can also buy all well known brand of watches...from Rolex, to Porsche and Carrera...for almost nothing.
Traveling by road is bad during rush hours and when it is raining. Awful...in that case I rather stay at home or walk to the place I want to go (if it is not to far away). There is also subway, but it is better to use this one only for fast movement to another, far away location.

This is basicly all..I hope you got a feeling how it is to live out here. Just four pictures are here to be seen. Sorry. I hope I will do better in next days.
By the way, I'm coming home on Dec, 17th. Hope we can see eachother.

Shanghai when dark falls - picture made from our office

Chinese kid...

Workers are all over Shnaghai...

Shanghai is construction site...they are building lots of new buildings and skyscrapers...

I've placed my feet on the Chinese soil once again

2008-11-08T12:01:00.015+01:00

Yesterday, it happened again. I'm at the oposite side of the world, more accurate, I'm at Shanghai, most developed and fastest growing city at China.

Approx. 1 month ago, director of the division where I used to work, called me to join him at his office. After few minutes of relaxing in really confortable chairs he has in his office, he shot out the question which I didn't expect at all. The question was: "Will you go to Shanghai office again and stay there for a month and try to adapt to the their style of livin'? We would very like you to work for us there even though you have been there before and at that time you said no to our request. We desperatly need someone with techincal knowleagde there and we think you are the best choice."
Of course I was supprised as hell but at the same time I started to play with the thought of working at China again. And after few discussions which I had with my friends Nina and Bojan I decided to do it again.
So, we decided (Gorenje and I) that I'm gonna stay here until 16th of December and at that time I will be sure if this is what I want. I hope I will like it and that my future boss and my future co-workers will be satisfied with me and my work as well.
So, yesterday I landed here and because I asked Gorenje China team not to wait me at the airport I had to arrange my transportation to the hotel by myself.
When still at home, I read on the internet about fast train called Maglev (well, actually Bojan informed me about it, he has visited China before), so I decided to use it when I was still at home. After landing (not really smooth one) and after authorities let me enter the country I searched the ticket selling office and found out that the ticket can't be paied by US dollars, so I had to find currency exchance office. The reality was that I had to walk almost to the oposite side of an Airport building to find one.
After that I bought the ticket (it costs ~5€ for economy class, one way), I sat on train to see it's magnificant ultimate velocity. Well, to be honest I was disappointed when I saw that our speed was only 301 km/h. I expected over 400 km/h according to the testimonians on the internet. Maybe they reduced the speed of the train because it was raining outside. However, this is the fastest ground velocity, I've ever traveled with.
After arrival to the final destination, I had to find a taxi to take me to the hotel where Gorenje had already booked my room. First taxi driver wanted me to pay him 35€ for the ride but that was to much of course. After few minutes of wainting, I noticed French couple with the same problems, so I made a contact with them and asked them if they want to share the taxi to reduce the price. They accepted given opportunity and after 1 minute of bargain we manage to reduce the price to 20€ for two different locations to be taken to.

There are also some other funny storries to tell you about but since this is quite ong column I wrote, I think those storries should be left for some other opportunity to share.

No words from me for such a long time...

2008-10-26T19:42:00.002+01:00

Ha, few days ago I noticed it has passed almost 2 months since last entry on my blog. When I was driving home from work at Friday after long and quite exhausting work day, I remembered my blog and decided to write something...to let you know I am still alive.

In the meaning time since last post I visited the doctor to help me with my digestion problems I had had since traveling at South Amerika. My belly now works fine and finally I can eat whatever I want.

Ohh, week or two after my arrival back to Slovenia Nina and I finally met nad went climbing to Osp. We had a wonderful climbing weekend, so I think we both want to repeat it sometime in the future...but frankly, we both don't know when it will happen again :(

I also visited few basketball matches which Elektra basketball team from Šoštanj had in past month. I made some photos which are not particulary good, especially because of quite poor light condition which forced me to increase ISO number.

Because of all that inactivity at blog some people asked me if I have been working on pictures which were taken at South America. I am sorry for the disappointment but I haven't been working on them at all. I have had very busy weeks after South America trip
:( But on my hard disk I found few pictures which are quite good and have never been published. See them below.

Next week I might go to Paklenica to climb few routes. Well, I wanna go but I am not sure if the wish will became truth. We'll see...cause I have to find few climbing fellows to go with me or me to go with them. Most of my climbing friends are leaving Slovenia at the begining of next week but unfortunately I can't join them because of my job duties. I am in the middle of huge project and I have finish some documentation papers next week and that is the reason I can't join them.
In case I won't go downthere close to Zadar, I might go climb some mountain here at Slovenia but the weather will have huge influence on going somewhere to the mountains here at Slovenia because the weather forecast for next week in not really promising... :(

Anyway, wish you very pleasant week and not very stressful visiting of graveyards at end of next week...or and have a great Halloween night before that ;)

Concentration while trying to make a knot on rope

Mountains above Bovec and Bavšica valley

Siiting, talking, drinking and having fun by the fire at Bavšica valley (one of the most beautiful and least intacted one in Slovenia)

Huge saffron field at Menina mountain. Have you ever seen it? Go there at the begining of Sping...it's an amazing view!

saffron from a close view

Elektra vs. Krka...black basketball player less then a second before crushing the flor :)

Winter si closing fast ;) Get your skies, boots, axes and cramp-ons ready ;)

Poroka kot je še ni bilo...

2008-08-30T10:01:00.000+02:00

Na Gorenjskem bosta živela mladoporočenca Gašper in Andreja...Z Andrejo se poznava že dolgo, iz osnovnošolskih let in iz hribovskih krogov...

Gašperja poznam odkar se je odločil "okrasti" nam Andrejo... ;)Super par, želim jima vso srečo, ljubezn tko in tko je in kup otrok...
Poroka je bila super, svatje so uživali, starši so potočili kako solzico, mladoporočenca pa sta žarela od sreče...Drugače pa se lahko rekdokatera poroka pohvali z velikim ognjemetom nas Velenjskim jezerom...

Jaz pa sem nekaj trenutkov pred njim slabe volje brskal opremo za slikanje ognjemeta (in je pol pozabil) iz avtomobila. Lokalni fotostudio me je namreč zelo razočaral s kvaliteto fotografij, ki sem jih dal narediti pozno popoldne med svadbo, tako da so jih lahko svatje dobili ob svojem slovesu s poroke...

P.S.: Uradno je bil ognjemet v slopu Gorenjade (športnih iger podjetja Gorenje, d.d.), neuradno pa je ta ognjemet spadal k poroki Gašperja in Andreje (pri poroki se pač ne špara ane...poročiš se tko in tko sam enkrat...če sta taprava dva skupi)!

Na trdo v real life po 35 dneh z možgani na off :/

2008-08-15T13:41:00.013+02:00

Že četrti dan sem doma, pa še vedno bi zdajle, ko tole pišem, spal kot ubit. To je tudi razlog, da od prihoda v našo preljubo Slovenijo, še ni bilo objave. Zbiram zalet, da mi končno rata kaj spisat. Pa me vseskozi motijo kliki na Skypu, MSN ali GoogleTalku.
Za konec najinega potovanja sva odšla še pod Condoriri in imela super vreme...you wish. Ko sva bila tam (višina je 4600m) je snežilo, "igralo na orgle" in puhalo beli dim iz svoje velike Andske pipe. Tako od prelepe panorame na Cordiliero Real ni ostalo nič. Enostavno se nama ni hotela prikazati. Preostali so nama steza, Lago Negro in otroci, ki so fehtarili za sladkarije (na srečo je Simona našla nekaj suhega sadja) ter tropi lam oz. alpac (še sedaj jih ne ločim!!).Naslednji dan (to je bil petek) pa sem skočil še na kolo do Coroica...seveda po Death Road-u. Kolesarit smo začeli na višini 4600m, v snegu, megli in mrazu. Še sreča, da sem bil oblečem kot "polh" in me niti ni zazeblo...tudi, ko sem po 10 minutah spusta bil premočen do kože, me ni pretirano zeblo. Tiste nepremočljive "cote", ki so nam jih dali, niso pomagale nič. Ampak vse to je bilo še na asfaltirani cesti. Prava stvar se začne šele na makadamu. Ni minilo niti 15 minut, ko so me ustavijo in začeli kazati, kje je zgrmel kak tovornjak dol v sotesko (globoko tudi do 2oom), kje se je ubil nek Američan in tako naprej. Križi so postavljeni skoraj na vsakem ovinku. Mogoče hočejo s tem prestrašiti nekatere (pre)pogumne kolesarje, da bi upočasnili vožno. Ne priznam, ampak se mi zdi, da sem mednje sodil tudi sam. Ampak prestrašit me ni mogoče tako na hitro ;) Cesta sama pa ni nič posebnega. Impresionira le, njena umeščenost med prepade. Tudi kolesarjenje ni kaj posebnega, je pa vseeno zanimivo. Se splača vse to videt. In se v zadnjih 15 kilometrih znoret...na način kot sva se js in naš vodnik: "teranje" skoraj do skrajnosti. Res je dober pelal, js pa sem mu, kajpada, sledil. Šele na ravnini sem popustil. Ostale kolesarje v skupini sva v cilju čakala več kot 10 miniut. Mja, slikc od tu pa nimam...ker so tile Bolivijci zatajili in mi dali pokvarjeno "speštanko" od CDja na katerem so slikce, ki so jih naredili naši vodniki.

Sobota je bil najin zadnji dan...dan za nakupe, za iskanje cigar za mojega direktorja, za nakupe tisitih nekaj darilc, ki jih tako nerad nosim domov, za pisanje kartic in za živčnost glede transporta na letališče.
V nedeljo (na dan najinega leta) so namreč Bolivijci imeli referendum in vse je obstalo. Tudi avtobusom in taksijem so na ta dan prepovedali vožnjo. In tako je bilo treba že v soboto priti na El Alto, čimbližje letališču. In tako sva plačala za hotel daleč najvišjo ceno na vsem potovanju (najprej so hoteli celo 30€, a Simona je zdilala na 19€...res ji gre dober to). Zjutraj ob 4ih pa je uslužbenki celo uspelo dobiti taksi za naju do letališča (res si nišem želel nosit 27kg na mojem hrbtu tistih nekaj kilometrov...zato hvala ji!).
In potem naju letalo (no, pa še malo je blo avta vmes) po cca. 22h nespanja (no kako uro na letalu mi je že uspelo spat) odloži doma. V naši preljubi zeleni Sloveniji. Blagodejno deluje vsa ta zelena barva in tudi deževen dan kot je danes. Tam dežja skorajda nisva videla, zelene barve pa sploh ne! Vedno zelo rad pridem domov!!!In naslednji dan že služba, real life...niti ni bilo tako hudo spet v službi kot sem pričakoval, da bo. No, res pa ni bilo lih kake hude delovne vneme.
To potovanje mi bo zagotovo ostalo v spominu. Tisiti trenutki slabosti so že pravzaprav pozabljeni. Dobri pa so ostali, še so tu in verjetno bodo še dolgo ostali. Ne dam si jih izbrisati!!

Ja, je pa res, da je tu en slab spomin povezan s tem potovanjem, ki ga še moram pozabiti. No, sej sem na dobri poti, da pozabim že v nekaj dneh (to mi ni ravno težko, ker nisem ravno zelo vezan na materialne dobrine). Ta spomin je povezan s potovanjem in mojim avtomobil.om Med potovanjem sem ga namreč posodil prijateljici, ki je avtomobil nujno potrebovala. A zgodil se je ta prekleti Murphy. Nek voznik poltovornjaka jo je spregledal in zapeljal na njen pas in seveda v moj AVTO...in naredil skoraj totalko na avtu. Malo mi gre v nos, da mi punca ni sporočila po mejlu, kaj se je zgodilo, ampak je šla avto kar popravlat. Tako nisem imel možnosti samoodločanja o popravilu ali oceni totalke. Priznam, da nisem vesel zaradi tega, verjamem pa tudi, da je punca imela dober namen in mi ni hotela pokvarit dopusta. No, avto je sedaj "popravljen", le praska na boku in zadnjem odbijaču je še ostala. A tudi to bi naj naslednji teden popravli. Jebi ga, pleh je pleh, neživa stvar. Ne splača se sekirat zanj. Sam da je punca cela in zdrava. No, pa "kak € manj" bom dobil za avto, ko ga bom prodajal. Verjamem pa, da bova s tole moje prijatlco kar nekajkrat šla v hribe brez mojih stroškov ;) In ja, avto in žensk se ne posoja. Js sm se to naučil na najslabši možn način...vsaj pri delu, ki govori o avtu ;)

Zdej bo kako leto moja popotniška "duša" verjetno mirovala, potem pa jo zna kaka ideja spet malo "zdrmat". Recimo kaki Nepal, Tibet, Mongolija...zagotovo bo naslednja destinacija na vzhodu. Verjetno področje okoli Himalaje. Al pa če bo Nina spet šla na delo v kako "banana" republiko. Potem jo bom seveda moral spet obiskati tam ;)

Zdej pa se za kak teden posvetim domačim, prijateljem in tistim, ki jih že kak mesec in pol nisem videl ;) In grem malo v naše hribe...višini naproti :)

Opomba: Slika iz Death Roada je skopirana iz interneta!

Od visine se zvrti...

2008-08-06T17:21:00.009+02:00

...pa bruha in zebe tud :S

Vceraj sva prisla nazaj iz Huayne Potosija...porazena.

Prvi dan sva brez tezav prisla na visino 5200m...brez glavobola, zadihanosti, utrujenosti...torej brez posledic, ki bi jih nama morda lahko ponudila visina. Js sm lahko vseh 500 visinskih metrov, ki smo jih naredili prvi dan, brez tezav sledil vodicu (za razliko od nekaterih drugih), ceprav sem nosil blizu 15kg tezak nahrbtnik.

A zadeve so se kaj kmalu obrnile. Spanje ali bolje receno premetavanje po postli je do enih zjutri, ko smo vstali, meni pridelalo slabost in glavobol. Nic cudnega, saj smo se v nekaj urah dvignili iz 3600m na 5200m, kar je veliko. A midva bi naj bila dobro aklimatizirana, saj sva na tej visini (3600m) ze 14 dni. Moj sum, da se tezje prilagajam na visino, se je izkazal za pravilnega.

Po kakih 100 visinskih metrih sem izpraznil zelodec, a trma kakrsno imam pri hribovskih "pustolovscinah", tudi tu ni popustila in sva nadaljevala z vzponom. Na visini 5600m pa naju je oba hudo zazeblo v prste na nogah in to je bila pika na i. Obrnili smo in po prihodu v koco sem poravil pol ure za ogrevanje ledenih prstov z bidonko napolnjeno s toplo vodo. Ja, tako hudo "zmrzjenih" prstov do sedaj se nisem imel in mi ni bilo nic zal, da sva obrnila...hrib bo se lep cas na tem mestu. Pa tudi ni vreden, da bi zaradi tega turisticnega hriba izgubil kak prst na nogah.

Moram pa priznat, da me je malo sram, saj so na vrh prisli ljudje iz popolnoma nehribovskih dezel (recimo Nizozemske, Belgije) in, ki hribov se od dalec niso videli. No, citno je njim bil namenjen korak na vrh Huayne Potosi, meni pac ni bil. Morda pa to se pride. No, mocno upam, da pride nekoc tudi ta trenutek. Do takrat pa bo verjetno moj visinski rekord ostal pri stevilki 5600.

A vseeno ta poraz ni vplival na zur zvecer v klubu Mango's kamor naju je povabil Francesco, ucitelj salse. Bilo je super, latino americanke so pa sploh "vredne greha"...se posebej tiste, ki znajo dobro anglesko :D Pa se kak nov korak salse so me naucile :D hihihi...

Se nacrt za naprej: jutri greva na enodnevni trek v vasico Puni pod Pico Austria, v petek grem js se na Dead road s kolesom, v soboto pa se bova prepustila nakupovalni mrzlici tik pred odhodom domov v nedeljo zjutraj. Takrat imaju tu referendum in opozarjajo naju, da bova mogoce imela tezave s transportom do letalisca. Bomo videli!

P.S.: Avtorica zgornjih fotografij je Simona, ker si js nisem drznil nositi se vse moje fotografske "stekarije" zraven ;)

5 dni brezplacne masaze celotnega telesa :D

2008-08-02T16:20:00.004+02:00

La Paz! Koncno sva spet nazaj v tem precej simpaticnem mestu. Se prej pa sva morala v dolocenih trenutkih kar precej stisniti zobe, da sva vsaj priblizno dobro "prezivela" izlet v Salar de Uyuni in Chile.

Zacelo se ni ravno najbolj spodbudno, saj nisva upostevala opozoril lokalcev, da je potrebno iti dovolj zgodaj na avtobusno postajo (ker so pac v mestu demonstracije in so zastoji). Namesto tega sva v mestu veselo cvekala z Brancem in Bibo. No, in ravno to se nama je obrestovalo, saj 30min pred odhodom nikakor nisva mogla dobiti taksija do postaje. No, na sreco pa je Simoni uspelo prepricati nekega voznika taksija, da najo je vzel v okrilje svojega avtomobila. A ko je slisal, da imava samo pol ure do odhoda avtobusa, je rekel da to ni mogoce. In nama je ponudil drugo, bistveno drazjo razlicico. Odpeljal naju je do cestninske postaje, kjer sva "stopala" avtobus, za katerega karto sva ze bila placala. Hja, tip nama je za svojo "usugo" zaracunil celih 140 bolivianosov, kar je 14eurov in vec kot 10x vec kot pa bi naju stala voznja do postaje. AQ nic zato, vsaj dobila sva avtobus.
A tu se storija sele zares zacne. Ze takoj, ko sva se vsedla, je Simoni zacel teziti nek Urugvajec in je celo sred noci popolnoma znorel. Voda je namrec zalila la na avtobusu in pri temperaturah okoli nicle zna biti to precej nadlezno. Tudi nama je voda premocila rukzake in spalke, ki pa sva jih na sredo posusila v Uyunija v prostorih agencije, s katero sva potovala.

Ze takoj po odhodu iz La Paza je bilo znano, da bo ta pot dodobra pretresla vse dele najinega telesa. Isto se je nadaljevalo tudi, ko smo se vsedli v najbolj razdrapan dzip dalec naokoli. Pa se voznik je precej smrdel po pijaci. A vsaj vozil je dokaj zanesljivo.
Salar je lep in vzemirljiv, a s Simono sva prvi dan brez volje cisto pasivno gledala turiste, ki so se fotografirali ob kupckih soli (narejenih seveda samo za turiste, da si pridobijo novo tocko na seznamu osvojenih turisticnih "trdnjav". Popoldne je ze bilo boljse, se bolje pa naslednji dan in zadnji dan, ko sva si ogrela premrle noge v zelo vroci vodi (za kopanje zal ni bilo casa).

Cez nekaj ur pa sva se ze smejala farsi na Chilenski meji, kjer ti skusajo v prtljagi najti sadje ali kokine liste. A to naredijo tako povrsno, da bi lahko "presvercal" mandarin tja za celo mesto San Pedro de Atacama.

V tem koncu Chila so najbolj znani gejzirji (ki sva si jih ogledala zgodaj zjutraj ob precej hudem mrazu - 15C pod nulo) in dolini Lune, ki pa zame niti ni bila tako zelo impresivna. Pac puscava, kjer nic, res nic ne rase. In ko sonce zaide, postane ta "neuporabni" konec nase zemljice skoraj grozljiv...zaradi mrtvega kamenja, za katerega pa se je mogoce, dokler je sijalo se sonce, zdelo, da ima se kancek zivljenja v sebi. A mrak mu je odvzel tudi to.

Zvecer se psihicno pripraviva na 20 urno voznjo nazaj do La Paza. A pri tem imava kar sreco. Na meji naletiva na izredno dobrega voznika, ki naju namesto v 8ih urah pripelje do Uyunija v 6ih urah. Med voznjo sva se obcasno pocutila kot bi sedala v avtu rally voznika :D

A voznja od Uyunija do La Paza je bila spet naporna, ceprav sva se tokrat peljala s turisticnim avtobusom. Dobil sem namrec najslabsi sedez (cisto zadaj) in celo noc trpel masazo (na dolecene trenutke tudi boleco) v se povecani stopnji. No, vsaj moja razdrazena creva je ta voznja do dobra premesala...do sedaj se nisem obcutil stranskih posledic :) Od spanja pa tako in tako ni bilo nic (kot ze mnogokrat).

Sedaj pa malo posedava v La Pazu in razmisljava o prihodnjih nacrtih. Ostal nama je se teden dni. Verjetno bova poskusala naskociti Huayna Potosi in js se Dead road. Bova videla kako se bo izteklo. Upam, da nama bo uspelo, ce pa ne, pa tud nic za to!

Se vidimo v zivo cez dober teden dni. Lepe pocitnice vam zelim.

P.S.: Simona pise tukaj!

Puno, otoki na jezeru Titicaca, Bolivija

2008-07-25T16:06:00.006+02:00

Med Machu Picchujem in La Pazom, kjer se trenutno nahajam se je kar veliko zgodilo. Najprej sva se odpravla v Puno, ki lezi ob jezeru Titicaka (najvisje plovno jezero na svetu - 3800m nad morjem). Jezero je znano predvsem po plavajocih otokih Uros in otokih Amantani ter Taquile. Zadeva ni bila draga, je pa kar zanimivo videt, kako so ljudje ziveli in se zivijo na teh otokih. Otoki Uros so plavajoci otoki, narejeni iz slame pod katero je zemlja prepletena s koreninami.

Na otoku Amantani sva tudi prespala in jedla pri domacinih (hrana je bila precej okusna, noc pa dokaj hladna (s Simono sva menjala spalki, ker se nikakor ni mogla segeti). Zvecer smo sli na ples v narodnih nosah, kjer pa nisva dolgo ostala, saj sva bila utrujena in precej premrazena.

Se prej pa sva na visini 4150m gledala soncni zahod in se v trdi temi vrnila nazaj v vas, kjer je najino gostiteljico Marto (pripadnico indijanskega plemena Quechua) ze posteno skrbelo za naju.

Copacabana je bilo najino prvo mesto v Boliviji. Malo prijazno mestece tik ob obali jezera Titicaca. Mesto je izhodisce za izlet na otoke Isla del Sol in Isla del Luna, kjer so ostanki Inkovske kulture. Simona je izrazila zeljo, da bi bila kak dan sama, zato sem se odlocil, da sam ostanem v Copacabani in raziscem hribe okoli mesta (pac hribovc ane), Simoni pa prepustil obisk otoka Isla del Sol, kamor je odsla v druzbi Avstralca Paula.

Pa sem se odsel potepat po hribih nad Copacabano. Ko sem prisel na neko sedlo, se mi je odprl izjemen pogled na Cordiliero Real...neverjetno. Nadaljeval sem pot proti vrhu nekega hriba (po mojem mnenju visjega kot 4500m). Na vrhu pa me je pozdravil veter s svojim orkestrom in meja med Bolivijo in Perujem.

Pri sestopu sem zavil se na sosednji hrib, kjer sem opazil skale, ki bi jih lahko preplezal. A ko sem prisel blizje, sem ugotovil, da je prenevarno in sem se kar lepo obrnil "nizbrdo" in po sedmih urah hoje prispel nazaj v Copacabano. Vmes so me ustavili se policisti in sprasevali, kje sem bil in kaj se pocel. Ni bilo tezav in so me brez kompliciranja spustili naprej.

No, naslednji dan pa so me zopet primle zelodcne tezave in driska. Spet sem vzel Seldiar in zacasno ustavil izgubljanje vode. Verjetno bom danes obiskal se zdravnika :S

Simona se je pa prav tako imela zelo fino na otoku, kjer sta s Paulom raziskala in prehodila cel otok.

Vceraj pa sva prispela v La Paz, glavno mesto Bolivije, ki lezi na visini 3632m. Ker je v La Pazu precej lokalov s Kubanskimi ritmi, si je Simona zazelela malo salse. Lokalci so bili navduseni nad njenim znanjem in so mi jo skoraj "ukradli"...hihi, malo heca.

Js pa sem bil malo tecen in nejevoljen, ker se mi zdi, da s svojim znanjem salse ne morem zadovoljiti plesnih apetitov Simone. No, ravno zaradi tega greva danes na enourni tecaj salse, zvecer pa plesat v nek hotel.

Nato pa naprej proti Salar de Uyuniju, kjer je baje zelo zelo mrzlo.

Aja, racunalniki so tule tako slabi, da vec kot teh nekaj slik nisem uspel dodati na blog. Dodal sem tudi eno slikco pri objavi posta o Machu Picchuju...pa tudi izgledajo zelo slabo, upam, da je razlog v monitorju. Prosim povejte, ce so vsaj priblizno dobre!

Se slisimo.

Machu Picchu

2008-07-19T00:33:00.005+02:00

Vceri je koncno padla najbolj znana turisticna tocka v juzni Ameriki, Machu Picchu.

Koncno sem se pocutil dovolj dobro, da sem se lahko odpeljal 6h dalec in nato drug dan hodil se 2h do tega starodavnega mesta.

Hoja je bila precej naporna, po moje posledica bolezni v zadnjih dneh. A se vedno so se Brazilci, ki so bili zraven, preterali in nekateri tudi bruhali od napora. Tako, da konec koncev niti nisem bil tako slab :) Na vrhu pa je pred vzodom sonca zacel gristi mraz in zopet se je izkazalo, da je to najhladnjejsi del dneva. In super je gledati, kako soncni zarki zacnejo odkrivati starodavno mesto in novo svetovno cudo 2008!

Machu Picchu je tako turisticen "plac", da boli...zal se je pac treba v tem primeru preleviti v turista, ceprav tega me odobravamo. Pri tej temi se vedno spomnim na legendarnega Nejca Zaplotnika: "In tako postajajo nekdaj ponosni Masajski vojscaki beraci ob cesti, kjer beracijo za drobiz, da se lahko debeli belci doma hvalijo s svojo "pogumnostjo"!"

Med potjo iz Cusca v Aquas Calientes mi je po tleh padel tamali polarizator in se seveda razbil. Ni mi toliko skoda zaradi denarja (50$) kot pa zaradi fotografij, ki jih ne bom mogel narediti s polarizatorjem. Na sreco se imam 67mm za ta velik objektiv...bo pac tabolj uporabljen. No, tudi stari ni za staro saro, saj sem njegov okvir podaril Simoni za zapestnico :D

Ob voznji nazaj v Cusco se ze spet vozimo z zadnjim desnim kolesom le slab meter od 150-200m prepada, nas sofer pa ne zna gledat na stevec in precej divja. Nekajkrat smo se peljali cez tak most, da smo skoraj se slisali pokanje in lomljenje desk in nosilcev mostu :)

Kokerkoli, ceprav je tale Machu Picchu precej stal in je zelo zelo turisticen kraj, ga je nekako vredno videt.

Zdejle pa skoraj dobesedno loviva sapo v Puno (jezero Titicaca) na visini vec kot 3800m. Skoraj vsaj vecji premik (recimo 20 stopnic) izzove precejsnjo zadihanost :) Jutri greva spet igrati turiste na Peruanske otoke jezera Titicaca, saj ocitno nobeden vec ni neokrnjen in nezapolnjen s turisti.

Baje je bolje z Bolivijskimi otoki, recimo Isla de Sol in Isla de Luna. Se ze veseliva obiskov teh otokov.

Torej, naslednjic napisem kaj iz Bolivije.

Aja, slikc tokrat ni, ker mi jih je tale carunalnik pobrisal iz diska...na sreco so ostale na kartici, tako da ni vecje skode, le vi boste zal morali se kak dan potrpeti :S

Rahle tezave

2008-07-14T17:23:00.006+02:00

No, pa sva prispela v tale Cuzco (najbolj turisticno mesto v Peruju). Lezi na visini 3300m (moj visinski rekord).

Vse bi bilo super, ce se ne bi zadnji dan v Nasci zastrupil s hrano in in ima zadnje tri dni skoljka v najinem hostlu rednega obiskovalca. Sicer mi gre na bolje, a ce dodas se redek zrak zarad visine, lahko sklepate, da se pocutim bolj "usrano".

Zal se zaradi moje nepricakovane "ljubezni" s straniscem odmika najin trip na Machu Picchu, saj ga verjetno v tem trenutku nisem sposoben izpeljat. Racunava na sredo. Upam, da se pozdravim do takrat.

V Nasci sva skocila na tisto navisjo sipino na svetu in se tudi bordala po pesku, ceprav tega nisva placala. A je bil najin vodnik tako prijazan, da nama je vseeno dovolil. Sevede je za to dobil kar fajno napitnino. Zraven so bili se neki Belgijci, ki se niso mogli nacuditi, da greva pes gor samo zaradi tega, ker nama je fajn hoditi. Je pa bil sestop tolk dolg (1200 visinskih metrov peska), da sva se lih komaj cakala, da pridemo dol. Je pa vsekakor lepa sipina in nama je dala fajno zgodbico. Aja, pa peska v vsakem zepu, rezi in hehe, skoraj vseh telesnih odprtinah... :D Upam, da se je v hostlu ni zamasil odtok, ko sva oba s sebe sprala tisto tono peska :)

No, zdej sva torej v Cuscu in cakava na mojo ozdravitev. Nato pa pot pod noge in naprej! Se slisimo!

Na poti v Cusco...postaja v Nazci

2008-07-11T02:28:00.006+02:00

Zdele bi moral pisati tale tekst iz Cuscota, a so nacrti se rahlo spremenili.

Odlocila sva se, da se na poti proti Cuscu ustaviva se v Nazci zaradi slavnih slikarij na poljih. No, pot je do tja je trajala kar cel dan, saj smo skoraj 3 ure sedeli na avtubusu in cakali da se demonstranti umaknejo s ceste. Mja, no, ko so se umaknili, so na cesti pustili toliko kamenja, da je zgledalo kot da se vozimo po makedamu :)

Te slikarije v Nazci se vidijo samo iz letala (veliko do 270m in se nekatere vidijo baje celo iz vesolja...s teleskopom sevede...hehehe), zato sva se danes sla malo peljat s Perujskimi letali (ki niso ravno poceni). A se je kar izplacalo. Lep dan je bil in super se je videlo. Na koncu nas je pilot se razveselil z nekaj "akrobacijami" v letalu (beri: gor in dol kot bi bli na vlaku smrti...upanje na kak luping je zal splavalo po vodi :S).

Ker nisva dobila vecerne avtobusne karte do Cuscota, sva se odlocila za "skok" na najvecjo pescino na svetu, Cerro Blanca (2070m nad morjem). Bilo je res smesno, ko smo se dogovarjali za ceno, saj je vse skupaj trajalo kake pol ure, da smo se sporazumeli za normalno ceno in smo se dogovorili za casovnice. Vodic je trdil, da rabis 2,5 ure do vrha (za 1700m visinskim metrov), kar se jaz sevede nisem strinjal. No, izkazalo se je, da so nama narobe napisali visino pescine na list papirja (2700m!!). No, sele iz interneta sva ugotovila, da je precej nizja, le dobrih 2000m. Pesek pod noge, v cevlje in se kam drugam dobiva torej jutri zjutraj okoli 5. ure :)

No, lep pesceni pozdrav iz Peruja :)

P.S.: Mojih fotografij zal ni, ker tale predpotopni racunalnik ne premore USB prikljucka. Sicer pa tako in tako se nimam kaksnih hudo dobrih slik, ker se ni bilo res dobrih priloznosti za portrete. To pa je poleg pokrajinske slike tisto, kar si najbolj zelim fotografirat.

Simono berite tukaj!

Lima, Peru

2008-07-08T22:57:00.004+02:00

Po 12h in 20 minutah letenja sva iz Madrida srecno pristala na letaliscu v Limi. Nato se je zacelo iskanje taksija. Ker nisva bila uspesna, je Simona "zasarmirala" policaja, ki nama je poiskal taksi, kateri naju je dokaj poceni pripeljal do centra mesta (manj priljubljenega med turisti...do sedaj tukaj nisva videla veliko belcev).
Leteti z Iberijo je super. Stevardese in stevard so bili cudoviti. V repu letala smo nas med zanimivimi debatami "pitali" z vsemi mogocimi dobrotami.
Imela pa sva res hud Jet Lag. Po prihodu v hostel v centru Lime, sva navkljub drugacnemu misljenju spala neverjertnih 10h. Aja, mimogrede, sva 7h za Slovenijo.
Simona obvlada Spansko. Izredno sem presenecen nad njenim znanjem. Zmeni se prakticno vse, kar se je treba, medtem, ko js vecinoma debelo gledam in iz posameznih besed izluscim, kaksni so odgovori. Treba bo se kak dan vec preziveti tu, da mi bo slo bolje.
Lima ni ravno navdusojoce mesto, usrano in skoraj vedno oblacno nebo (ceprav se je danes popoldne precej razjasnilo in celo vidiva sonce...kar menda ni pogosto v tem letnem casu). Podnevi je tukaj okoli 17C, ponoci pa okoli 10C.
Jutri se bova odpeljala proti Cuzcu in nato v smeri potovala v smeri proti Boliviji. Bolivija naju bolj zanima, zato sva se zavestno odlocila, da izpustiva del Peruja, ki velja za najlepsega (hribi okoli mesta Huaraz). To ostane za naslednji obisk juzne Amerike.
Fotografije pridejo pa ob naslenjem stiku z internetom ;)

Ker je v Sloveniji ura ze cez 11 zecer, vam vsem skupaj zazelim buenas noches y dulces sueños!
Opomba: glejte tudi Simonin blog in berite o njenih vtisih o Peruju in potovanju...klikni tukaj

D day has come

2008-07-06T11:09:00.001+02:00

Today I am leaving home to visit 2 South America's countries - Peru and Bolivia.
My plane takes off tomorrow at 7.55 from Marco Polo (Venice airport). Because of time zones, I will land at Lima at same day at 22.05, although Lima is more than 12.000km away from here.
After 35 days of backpacking there I must catch plane which will take-off from La Paz on 10th of August. So, I am coming back on 11th of August in the evening.
I will try to publish as much photos as possible here at my blog to show you where I will be traveling and what I will see during the travel.
Have a nice summer and see you in August ;)

Hasta la vista!

IAS 2008 short report

2008-06-17T21:10:00.014+02:00

Last Sunday I visited the biggest airshow that has ever happened in Slovenia. My friend Oki Blatnik is a pilot, so he got free tickets but unfortunately we did not have privilege to enter area after safety fance (mainly because my accreditation (as official photographer for www.enpuls.com was canceled).

Anyway, I manage to take some quite nice photos of airplanes in action although my working angle was reduced to just about 30° (I has airplane "exhibition" in front of my standing position), so I often caught parts of other planes (on the ground) on the pictures.
Pilots of acrobatic airplanes have unbelievable skills and they are also very brave to fly few meters above ground with velocity which is often higher than 150 km/h (while performing air stunts!).
If you will have opportunity to see something like that, don't hesitate.
Here are some pictures, I have lots more on stock but no time to get them ready for publish :S

Defence minister of Slovenia

when she saw that I am taking picture of her, she sent this kiss to me ;)

Pilots on solid ground are surrounded with lovely girls :)

angry with myself because I cut her hand :(

Peru and Bolivia

2008-05-31T12:11:00.009+02:00

I think I haven't yet published this here at my blog.
From July 7th to August 12th I won't be at home...I am going to Peru and Bolivia to see how people are doing there and to take some pic of people and landscape.
I will be traveling with an expirienced backpacker Simona, she has alrealdy seen lots of places on the Earth.
Fot that occasion I have already bought new, walk around lens (Canon EF-S 17-85 IS 4.5-5.6, circular polarizer and remote switch).
I hope I will be able to make some really great photos like those when I was at North America (USA).
But before leaving, in this minute I am late for friend's weeding where I am official photographer. I guess I will show some weeding pictures here too ;)

This is pic from last weeding where I was official photographer

Rescue mission

2008-05-18T10:36:00.005+02:00

Yesterday my niece Loti found 2 little birds (my mum said they were Šmarnica birds) on a ground. They fell from the nest which is above house's entrance door.
Birds were really tiny ones and I guess they were learning how to fly. While I was chasing them to catch them to put them back in the nest they jumped from a "little cliff" and successfully landed :)
My niece was really excited, so I gave her my gloves, so she could hold one of them for a while.
Of course I took some photos of a birds and my niece.
After photosession I climbed ladder and put little birds back in the nest and wished them success at their next flying attempt :D
I hope they won't fall into any cat's claws...

Pariz in Bruselj

2008-05-11T16:52:00.016+02:00

Vedno znova mi prihajajo obdobja, ko ne uspem po več mesecev nič napisat na blog... :(

Čas mi kradejo vse mogoče aktivnosti...plezanje, smučanje, demonstriranje, vodništvo, poroke, fotografiranje, tekme in sevede zraven še služba.
A nekaj dni nazaj mi je Simona (folk, berte njen blog, punca ma super smisel za pisanje!!) dala ultimat...no, pravzaprav sem si ga dal kar sam. Rekla je, da je obupala nad mojim blogom (mja, nč čudnega, če sem pa tako neresn!!), a sem ji odvrnil, da imam končno fotografije iz Francije pripravljene za objavo. Ker mi sevede ni verjela, sem se obvezal, da jo peljem na večerjo, če ta vikend ne bo objave. In evo mene, pišem v nedeljo tik pred iztekom roka ;)
Ampak to ne pomeni, da Simone ne želim pelat na večerjo. Simona, kljub temu te vabim na večerjo...ko pridem spet v LJ, grema ;)
Aja, po dveh dneh preganjanja po hribih, se mi ne lubi pisat v angleščini. Če koga to moti, ga pač naj :P
No, v začetku aprila sem bil 4 dni v Franciji in Belgiji. S prijateljico Nino, ki študira Human Rights v Bruslju sva se dobila v Parizu in ga mal prelaufala (spala sva pri "neznanki" iz www.couchsurfing.com z imenom Marianne...žal nimam nobene njene slike). Po tem pa sva se odpavla še v Bruselj, ki pa ni nič posebnega.
Pariz je super mesto, prava metropola, z res lepo arhitekturo in super načinom transporta! Res me je navdušil. Zagotovo se še vrnem.
Ostal mi je še kar precejšen del Louvra za pregledat, Eiflov stolp od zgoraj in zagotovo še kaj.

Ja, prvič sem se zares vozil s podzemno železnico. Navdušenje popolno. Zelo enostaven in izredno hiter način transporta. Logiko podzemne železnice sem osvojil v 10 minutah (vaaa, ka sm js pametn in dojemljiv...hahah). Še nisem potoval enostavneje ;)

No, v Parizu sva z Nino obiskala Notre Dame, Rodinov muzej, Mont Mantre, Louvre, Peruan museum, Eiflov stolp (nisva šla gor) in Art de Triumf ter Elizejske poljane...vmes pa se "kregala" kateri del Slovenije najbolj pravilno govori Slovensko...mja, Nina, moram priznat, da maš kar prav....če boste Gorenjci nekoč vsaj za polovico zmanjšali izpuščanje samoglasnikov, boste kar blizu pravi Slovenščini :D
Aja, vidla sma tudi Bruselj, ki pa ima bistveno manj za pokazat kot pa Pariz. Edino podzemna železnica je novejša (en majčken plus). Bruseljski ponos je "lulajoči" deček ali kakor se je izrazila Nina: "Poscanec" :D. Kip "Poscanca" je velik "neverjetnih" 50cm. Ko sem ga zagledal, sem padel v prikrit krohot in se odpravil dalje. Nisi fotografirat se mi ga ni zdelo smotrno...le nekaj "snapshotov" več bi imel.
Na drugi strani pa moram rečt, da pa je Belgijska čokolada res tako dobra kot se govori ;)
Edina zanimiva stvar v okolici Bruslja je še poleg botaničnega vrta (ki pa ga ponavadi lahko vidiš v vsakem večjem mestu po svetu) Atomium, 102m visoka skulptura, ki predstavlja 9 atomov povezanih v mulekulo. Zanimiva "stavba". Super za slikat.
Na poti domov pa me je čakal še en izziv...čimprej se pripeljati iz Trevisa do doma, saj je naslednji dan treba v službo.
Sevede se Ryainair ni izneveril stari tradiciji in tokrat zamujal kar debelo uro (due to logistical problems). To mi je sevede ravno za toliko prestavilo prihod domov. V Trevisu mi je po asfaltu "zletel" GPS, kar je sevede vodilo do nerganja, sočnih besed in slabe volje...saj je le-ta bil izposojen. Hvala Andreju Lubeju, da ni nič kompliciral za tisto prasko na ohišju! No, po spitem Red Bullu (pijem ga zelo redko) sem prispel domov ob 3eh zjutraj.
Na mojo veliko žalost pa se (tako kot čakanje na letalo) vstajanje za službo ni zavleklo za debelo uro in me je ob 6.30 telofon na "trdo" vrgel iz postle. Ob 7.30 sem že veselo vegetiral v službi (se opravičujem svojemu delodajalcu za verjetno precej neproduktiven delovni dan).
Nina, hvala za super izlet in gostoljublje v Bruslju. Super je blo. To morma še kdaj ponovit!!
No, o lepoti Pariza in nekaterih drugih motivih presodite bralci sami.
Foto robe je ogromno disku, tako da bom v naslednjih dnevih in tednih še kar nekaj objavil. Upam!
Simona, verjetno neb blo slabo, da mi daš spet kak "izziv"...tako kot si mi ga dala za tale prrispevek :)
Za več slik klikni tukaj.

Notre Dame od znotraj

Eiffel

Louvre

Atomium

Center Bruslja...ja, sej vem, da visi, sam se mi je ni dalo popravljat...lenoba an ;)

Eiffel ponoči

detajl v botaničnem vrto...kje so pa rastline?

Graščina v botaničnem vrtu

Atomium spet

Križ v Notre Dame

Hranilec ptic pred Notre Dame

Tti zmešani angleži se hodjo portretirat v Pariz :D

Italjanka hoče fasat pričjo gripo :D

Nina in js pred Mont Mantre

I was flying today! I want more...

2008-02-09T18:31:00.001+01:00

Yesterday, my friend Oki invited me to go with him up in the air today...to fly with his father's ultra light plane.
Of course, I couldn't refuse that offer.
In the morning we checked weather conditions (clear, no wind), so we sat in the car and went to the Slovenj Gradec Airport.
First we had to check all vital components of a plane then we embark into the cockpit. Oki performed starting procedures and after warming the engine we were airborn in about 15 seconds.
First we were flying in the direction to my home village to see my house from the air, then we continue to Šoštanj and Velenje, then to see Celje from the air. Afterwards we followed Savinja river upstream to Mozirje, Ljubno...Then we entered in area above Logarska valley. We admired the beauty of our mountains.
We were so enthusiastic that we almost enetered Austrian air space by mistake...in that case we would probably get an escort of an Austrian army fighters.
We flew parallel to Olševa summit (but on Slovenian side) to get to Črna na Koroškem, Žerjav, Mežica and Ravne na Koroškem. Then just over the little hill and we saw Drava river and Dravograd city. From there is just minute or two to Slovenj Gradec and from there it takes few minutes to safe landing at Slovenj Gradec Airport.
As you can see in the title of this post, I enjoyed this flight very much although it was occasionaly quite bumpy due to north-east wind which was blowing at heights (on the south-west faces of the hills air expands and develops lots of turbulences).
Oki, I want some more ;) Hehehe... Thanks for today!!

Ohh, pictures are not very good because I couldn't use my polarizer...the windshield and all other windows on the plane are made from polycarbonate glass and if I tried to take a photo with polarizer on, I got strange and ugly rainbow on the pic.... :(

what a nice little plane ;)

Oki is checking vital parts of a plane

Oki-Maverick before taking off

My home village-my house is fourth one from the bottom at the left part of the picture

Castle of Celje over Savinja river

Mountain Oljka and church on it

Wing of an airplane

Oki is mounting a pole to pull the plane in the hangar

The last part of Scandinavian "adventure"

2008-01-31T20:33:00.000+01:00

Ohh, it's a record...yes, I have a personal record in time I needed to "compile" new post :( Sorry for that delay. Well, I couldn't prepare myself to do it. But now I have passed this crisis!
I still owe you the end of a Sweedish trip story. It goes like this:
After we got back from our "little" trip, I spent a day or two (don't remember really) at Neva's University Campus. Then I decided for a small road trip to the Gjovik to visit an old friend Marte(we worked together in Gorenje few years ago). Neva borrowed me her car and in the morning I started to drive. It took me 10 hours to get there (about 700km away). The reason for such a long driving time was in regional roads I mainly used to get there. The speed limit at Norway on those roads is 80km/h.
It was so great to see Marte after 3 years (I think). We had some really good conversations (lots of stuff happened in last three years).
Next day I went to visit Lillehammer where the winter Olympic games were happening in 1994.
Lillehammer is a small city, nothing special. I went on a little hike from town center to nearby hill to see ski jumping center. It's somehow big ski jump, but incomparable to the ski jump we have at Planica. But it is in so much better shape ;) Slovenians know what I mean ;)
I also visited the largest underground hall which has been excavated to provide proper ice hall for Olympic games ice-hockey tournament.
In the evening Marte and her friend Rebecca prepared delicious baked rabbit. They also invited one of their friend (I have forgotten his name) to join us.
The following day (in the afternoon) we (Marte, Rebecca, their Asian friend-I have also forgotten his name and from where he is, and I) went to the small lake where we started a fire and then we bbq some frankfurters and basic bread. It was nice to sit in around fire without being afraid someone would catch you while doing this. In Slovenia is prohibited to start a fire on a land of which you aren't owner.
That is mainly all about trip to Norway.
Next morning I stared driving to the Neva's place (Linkoping) and in the middle of next night to the Skavsta airport (by bus) and then through London to Maribor by plane (RyanAir).
Have fun.
P.S.: Click here to find more photos!

Lutheran church at Gjovik.

Wooden houses are very common at Norway.

Entrance to Gjovik's ice-hockey hall - the biggest undeground hall on world.

Lots of birch's leaf in the water.

Duck at the marine at Gjovik.

Ski jumper preparing himself before actual jump.

Lillehammer city.

Bale of hay at the field.

Kid excited by pigeons.

Preparing sticks for bbq.

Barbacuing...delicious...food and scene!

At Slovenia we don't know such traffic signs ;)

Birch trees are very common trees up there ;)

When I got back home, GPS was showing how much km I have covered with car at this trip.

Flag of Norway.

Skandinavija in Baltik - 2. del

2007-10-24T19:44:00.000+02:00

Še isti dan, po samo nekaj urcah spanja z avtom oddrviva proti Skavsta Airport (100km stran). Ker je parkirišče na letališču izjemno drago (40€ za 4 dni :S), se odločiva parkirat cca. 5 km stran v majhnem zaselku in nato udarima "pješaka" na letališče...čez drn in strn...js s 15 kilskim rukzakom zadi in nekaj kilskim pivskim trebuhom spredaj (rukzak z nekaj fotografske opreme). Ker sva pozna, poskušama z avtoštopom, vendar neuspešno. Vozniki naju gledajo kot ne vem katero čudo...očitno gori nimajo takšne štoparske tradicije kot je pri nas. Ne preostane nama drugega kot da zadnji kos poti pretečeva. Mene sevede daje obteženost od spredaj in zadaj, tako da tek po Švedski postane kar naporna zadeva. Na srečo na letališko avtobusno postajo prideva ravno še dovolj zgodaj, da kupiva karte za avtobus in se vkrcava nanj.
Tako začneva s prvim delom najinega malega izleta od Skavsta Airporta do Stockholma.
Že nekaj minut po odhodu dobim v roke Lonely Planet: Scandinavian Europe. Baje bi naj js naštudiral Helsinke...Koncentracijo mi uspe imeti na višku le nekaj minut, saj je vožnja in malo spanja terjala svoj davek. Lonelya vtaknem za sedež pred menoj in zaspim v trenutku. Prebudim se šele v Stockholmu, a mi ni takoj jasno kje sem. Po hitrem postopku se moram "izkrcati" in v hitenju pozabim na Lonelya.
Baje je stal celo 70€, a nekako ne verjamem (kasneje v SLO prek Amazona kupim novega in skupaj s pošiljanjem na Švedsko me stane le 12€!! Baje še ni prispel). Skoraj se resno sporečeva, ko js "pizdim" nad sabo, ona pa mi daje neke moralne nauke v nekem čudnem tonu, ki ga od nje nisem vajen!
V Stockholmu je sevede polno vode z neba in pohitiva direktno v pristanišče, kjer naju že čaka "ladjica". Pravzaprav za klatenje po Stockholmu niti nimava časa...zaradi zgodnjega izplutja ladje.

Nimava kabin, zato sva si primorana najti alternativno ležišče. Pri tem spoznava neko Finko, ki Nevi ponudi prosto ležišče v njeni kabini, js pa sevede sam ostanem v avli pri oknu, kjer si uredim "prijetno" ležišče (samonapihljiva blazina je luksuz!!). Malo se bojim varnostnikov, ki se potikajo naokrog, a se ne zmenio zame. Čez kakšni dve uri odkar sem se ulegel, me v trenutku zbudi "šnofanje" po rukzaku. Bila je Neva, ki se je šele sedaj odpravila spat. Z ono Finko sta se odpravile še v ladijski Disco. Priznam, da sem bil kar užaljen, da mi tega nista povedali. Počutil sem se nekako prevaranega, odrinjenega. Hitro se sprijaznim in zaspim nazaj. Zjutraj pa me prebudijo začudeni potniki, ki hodijo k oknu gledat v morje. Ne dam se kar tako in še kakšne pol ure poležavam in se ne zmenim zanje.

Tudi Helsinki so ena sama poplava, pa še veter kar precej piha. Hitro se odpravima do Metroja in se odpeljeva do kraja, kjer se je Neva domenila za srečanja z nekim Italijanom (preko Couchsurfing.com), ki živi v Helsinkih. Dobimo se in da nama ključe od stanovanja ter nama opiše kako do tja. Res hitro najdeva stanovanje in tam ostaneva nekaj ur. Nato se z njim zopet dobimo v mestu in gremo skupaj pogledati nekaj zanimivosti.

Proti večeru pa se dobiva z Nevino prijateljico in bivšo sošolko. Pogovarjamo se dolgo v noč. Poslušam zgodice, ki sličijo na kakšno najstniško limonado, ki se dogaja v srednji šoli (kdo je s kom in kdo ni s kom...kdo se je s kom dol dal in kdo ne...heheh....).

Zjutraj se poslovimo in z Nevo se odpravima še malo na potep po Helsinkih, ki res ni veliko mesto.

Čez nekaj ur pa sva že spet na trajektu, tokrat v smeri proti Tallinnu (Estonija), kjer naju že pričakuje...hmmm, pozabil sm njegovo ime...nekdo. Sevede tudi tam dežuje in pravzaprav Tallinna ne vidiva nič. Le nekaj minut ponoči, ko se odpravimo na večerjo v center mesta. Daje pa občutek, da je zanimivo mesto...tipično za državo iz vzhodnega bloka :)
Zjutraj se kar zgodaj odpraviva naprej. Z avtobusom v Rigo (Latvija). Vmes se celo prikaže nekaj sonca, vendar samo toliko, da ne pozabimo, da še obstaja!
V Rigi v prvih nekaj minutah dobim čudn občutek. Ne vem. Vse mi deluje zelo podobno Balkanu...kot recimo v Srbiji...
A ko se vreme popravi, vse izgleda bolje...lepo mesto, ni kaj. Prav zanimivo. Aja, pri nekem spomeniku celo srečava skupino Slovencev, ki pa naju sploh ne "šljivijo"...čudno. Treba pa je povedati, da so tudi ženske v tem mestu res lepe...to prizna tudi Neva... :)

Na bankomatu dvignem bistveno preveč denarja (celih 355€) zaradi napake pri gledanju menjalnega tečaja.
Dobiva se s Kristino, ki res slabo govori Angleško...a nekako se da z njo prav vse zmenit. Malo naju pelje po mestu, potem pa gremo v njeno stanovanje. Živi pravzaprav v podrtiji, bloku, ki se bo vsak čas podrl. A baje ga bodo obnovili...meni ni prav jasno, kaj se da tam obnovit...

Drugo jutro greva peš v mesto in po kar nekaj kilometrih najdeva mesto, kjer bi naj bil avtobus, ki bi naju odpeljal na letališče. A le tega ni od nikoder...ker na isti avtobus čaka tudi neka ženska, se zmenimo, da si delimo stroške za taxi in se odpeljemo z njim.

Ko z letalom prispeva na Skavsta airport, mene čaka še "sprehod" do avtomobila. Ker se Nevi zelo mudi, celotno razdaljo pretečem in do avta prispem v 20 minutah. A žal se avto noče niti odklenit. Razlog? Izpraznil se je akumulator... :(
V bližnji piceriji mi obljubijo avto, le kable s katerim dobiš elektriko iz drugea avtomobila moram najti. Tako hodim od hiše do hiše in zvonim ter prosim za kable. Ne najdem jih. Obupam in se peš odpravim nazaj proti letališču. Vmes še prašam nekoga z BMWjem in začuda celo ima kable v očetovem avtomobilu. A ko želiva priklopiti zadevo, ne najdeva akumulatorjav BMWju....hahaha.
A človek je tako prijazen, da me celo odpelje na letališče.
Ko sva kasneje oba z Nevo pri avtomobilu in se lačna odpraviva na pico v tisto picerijo, naju natakar po "pojedini" preseneti s kabli.
Avto seveda takoj vžge, ko dobi elektriko. Nakar se odpeljeva domov in avto pustiva pred servisom. Naslednje jutro pa Nevi na servisu povedo, da nama je najverjetneje akumulator izpraznil radio, ki je "potuhnjeno" deloval tudi, ko tega nisva hotela!

Nadaljevanje, naslednjič...oblubim, da bo krajše!!!

V centru Rige, kjer se je končno izkazalo, da tudi na severu sije sonce...

Na trajektu smo potovali s hitrostjo 34 km/h, kar je zame, nevajenega moja, presenetljivo visoka hitrost...

Helsinki...

Polnjene praznega telefona na javnem polnilcu v pristanišču v Tallinnu...

Zaradi obilnega dežja si Neva suši premočene škornje. Fen večkrat pregori (no, njegova varovalka...)

Pri Nevini prijateljici v Helsinkih

Katedrala posvečena ne vem komu sredi Helsinkov...

Najin Italijanski gostitelj v Helsinkih klepeta z Nevo...

Celo na Finskem poznajo Gorenje...

Večerni prizor v Rigi...fotografirano iz avtobusa...

Riga...

Najina gostiteljica v Rigi bi bila prava čveka, če bi znala dobro govoriti angleško...

Skandinavija in Baltik - 1. del

2007-10-03T18:17:00.000+02:00

3500 prevoženih kilometrov, med vožnjo pa jaz za volanom,
3×vožnja s trajektom in
trije (3) poleti z letalom.

Tistega lepega petkovega dneva sem se po utrujajoči službi usedel v popolnoma novi KIA CEE'D in se podal na skoraj 2000km dolgo vožnjo do Švedskega mesta Linkoping (baje se to prebere Linšoping; nad onim Ojem sta dve črni piki).

V prvem popoldnevu sem se zapeljal so Stuttgarta, kjer sem pri stricu malo zadremal in se nakaj uric za tem (ob 5ih zjutraj) odpravil naprej proti Rostocku. Rostock je bolj ali manj najsevernejša točka Nemčije in od tu je mogoče potovali le še po vodi. Samo to in edino to je razlog, da se vkrcam na trajekt in upam, da bom med brezkrbno vožnjo (s hitrostjo 35km/h, kar se mi zdi presenetljivo hitro) lahko kaj zaspal. A to so le sanje, ki pa jih nisem dosanjal. Zaradi močnega vetra se "čoln" ziba kot zibelka v kateri želi mati uspavati svojega otroka. A jaz pač nisem več otrok, ladja ni zibelka in veter ni skrbna mati. Ne morem in ne morem zaspati. V ladijski restavraciji, na treh stolih nikakor ne najdem pravega položaja za osvežujoči spanec.

Po 5 in pol urah "morečega" in dolgočasnega zibanja se ladja končno parkira v Trelleborgu, Švedskemu pristanišču. Po opravljenih carinskih formalnostih (beri: Carinik: "Slovenia, ja kje je pa to?" Jaz: "Članica EUja, tam pri Italiji, Avstriji in Madžarski.! Carinik: "Aaa, v EU...zanimivo! Kam pa greste? Študirat?" Jaz: "Ne, na obisk k prijateljici"). In to je bilo vse. Ko bi le vedel, da sem imel v prtljažniku 7 litrov vodke, ki je samo čakala, da jo pokupijo zelo dragega (pri njih) alkohola željni "Sveni" in "Inge" :D

Po prvih nekaj kilometrih vožnje po Švedskem me presenetijo nizke omejitve (70 km/h zunaj naselij, 110 km/h na avtocestah). Ker je prometa malo in ker je ura pozna, mi stopalo pogostokrat uide in kar nekajkrat se moram potruditi, da umaknem nogo s pedala tako, da hitrost ponovno pade v okolico številke 110. Mja, no, mogoče se mi je to dogajalo zaradi uporabe leve noge za pritiskanje na stopalko za plin. Desna je bila namreč od "silnega", no, predsvem dologtrajnega tiščanja na plin že napol odrevenela. Seveda po vsem tem času preživetem za volanom tudi rita ni povsem normalna...prekladam se po "zicu" kot bi sedel na kupu črepinj. Ker je ura že pozna in noč temna, zaspanost premagujem z zelo, zelo glasno glasbo ketero spremljam tudi jst s svojim "izjemno dobrim" vokalom (beri: dretjem), ter z občasno odprtimi okni in temperaturo v notranjosti, ki ni prav veliko višja kot pa ona na zunanji strani avtomobila. Številka, ki prikazuje vrednost zunanje temparature, me ustrahuje s svojo pojavo na armaturni plošči. Od začetka kaže 5°C, do mojega cilja pa se spusti do vrednosti 3°C. Ker imam s sabo bolj klaverno obleko, se tolažim s tem, da je ura dve (2) zjutraj in da je podnevi gotovo topleje. Veter, ki močno brije, ni ravno v tolažbo. Pravzaprav zaradi njega vijugam po ravni avtocesti tako kot bi se vozil po precej ovinkasti cesti...kot bi sledil reklami za znane pnevmatike: Fun is not a straight line!

Ko po približno 33h in 30min vožnje pripeljem do prve table na kateri je zapisana oddaljenost do Linkopinga, mojega cilja, se ustavim kar na avtocesti (sevede na odstavnemu pasu), in skozi stransko okno fotografiram tablo...celih 1950km sem jo iskal in končno našel. Ko ob treh (3) zjutraj prispem do Nevinega stanovanja (Garmin se je zmotil za celih 300m, ampak predvsem zaradi napačne hišne številke, ki sem jo vstavil!!). Neva je seveda navdušena nad avtomobilom in mene ne uspe niti pozdraviti. Pravzaprav me skoraj nažene iz avtomobila in se vsede vanj med pritoževanjem nad drobtinami, ki so padle s sendviča, ki sem ga pojedel med vožnjo. Med navdušenjem in pritiskanjem raznih gumbov se pokvari radio, kar pa v tistem trenutku še ne veva. Pravzaprav se ne zavedava kakšne posledice bo to imelo...

O tem pa naslednjič ;)

Kmalu bo...

2007-10-03T18:15:00.000+02:00

Urejam slike in tekst...da vam najbolje prikažem vse dogodivščine iz Skandinavije in Baltika...upam, da bo čimprej!!

Švedska, Norveška, Finska, Estonija

2007-09-11T19:27:00.000+02:00

V petek rečem: >>Nasvidenje, Slovenija. Se vidimo 27. septembra.<<
Odpotoval bom na Švedsko na 11 dnevni obisk k dolgoletni prijateljici Nevi Lepoša, ki študira tam. Potoval bom z njenim novim avtomobilo Kio Cee'd, nazaj pa priletim z Ryanairom. Pri vožnji se bom orientiral s pomočjo izposojenega Garmina Nuvi 660 (hvala Andreju Lubeju). Do Linkopinga, kjer živi Neva bom naredil okoli 1900km, pri tem pa se bom 7 ur vozil s trajektom.
Gori pa bova z Nevo obiskala nekaj najsevernejših evropskih držav!
Foto poročilo sledi, ko pridem nazaj.
Se vidimo, no beremo!

Krofička

2007-08-16T21:43:00.000+02:00

Dolgo se nisem javil in nič napisal. Imam kar nekaj pripravljenih prispevkov (tekst), vendar pa še ni slikc za objavit, zato z njimi še čakam. Dolžan sem vam Kitajsko, Bavšico, nekaj plezarije in še kaj...
Tudi danes bom kratek, ker ni časa. Napišem sam nekaj o nedeljskem "izletu" na Krofičko.
S Grmovo Silvo sva nameravala it splezat smer Beli steber (V+) v Rjavčki vrh, vendar sva zaradi "poplave" (beri: dež, dež in dež) spremenila svoj cilj in poletela na Krofičko po klasični poti. Od doma panincev sva do vrha Krofičke (2083 m.n.v.) potrebovala le 2h10min. Ja, dobri 2h za 1246 višinskih metrov. To je skoraj 600m/h. Kar konkreten tempo sva imela in sva bila oba presenečena, ko sva na vrhu pogledala na uro. Na vrhu je pa bilo precej mrzlo in nanju je oba kar hitro zazeblo, vendar sva se vseeno na vrhu zadržala skoraj eno uro.
Silva je tako in tako en sam smeh. To si lahko pogledate v temule filmčku posnetem z mojim fotoaparatom. Aja, pa vid se tud, kok je blo mrzlo gori!

Med povratkom sva se ustavila še v Lučah, kjer so bili Lučki dnevi in tam "zabluzila" 1h. Med vožnjo pa sva malo naprej od Luč pobrala dva štoparja, Slovakinjo in Čeha. Par je potoval po Sloveniji in ker sta bila prav zanimiva sva ju zategnila do avtoceste in jima razložila vse kar se splača videt v SLO. Prav z veseljem sem spet govoril angleščino, angleščino brez tehničnih izrazov...za razliko od angleščine s katero sem se matral na Kitajskem!
Ker Silva ni poznala večini zelo znanega Albanskega sladoleda iz slaščičarne Ohrid v Velenju, sem jo sevede zapeljal v Velenje na sladoled. In res je priznala, da je zelo zelo dober!!

Some difficulties at China

2007-07-01T15:35:00.001+02:00

After 8th days living and traveling across China I still have problems mainly with the technical communicating to the Chinese people. While we are on the visit at some factory I get so desperate that if there would be possibility I would take the first plane to go home. But when I am talking to the Filipine guy who is also traveling with me I have great feeling. We can talk almost about everything although sometimes I have some problems with expressing my opinion. But at most occasions he understand what I am trying to tell.
So, that is why I still have some second thoughts about my decision. That is why I will ask Andy (the head manager of Shanghai Representative Office) to give me some time to think about my final decision (to the end of this week I think I can find the right answer).
Otherwise, China is very interesting country. I have seen some many different places until now and I am really surprised by the size of the country. To get from one to another city you need to take a plane, otherwise we would spend to much time with traveling...for example, we were flying hour and a half and we crossed just 1/3 of the country. For me, unimaginable...
If somebody would ask me if I would like to go to travel across China, I would say ''Okey, why not'' in the same minute. It is really so many things to see here...for example, you just need to see how they drive. For example, we are not used to drive in opposite direction on a 4 lane road and similar stuff...
Unfortunately I dont have any pictures to show you in this moment, because I dont have my photo camera with myself. It would be strange for employees in factories we are visiting if I would take pictures with ''BIG'' camera. Sorry for that.
Oooo by the way, I can not visit my blog here at China. I dont know why, I just cant. Today I only manage to get to the setting page of my blog so I can write this post.
Have fun,
I will write something more about my trip as soon as I get home at 4th of July in the evening.

Traveling to China

2007-06-20T07:48:00.001+02:00

Well, today is the day when I will exchange my home country Slovenia for China for 14 days. I have a flight to Frankfurt from Brnik at 12.15 and from Frankfurt I will fly directly to Shanghai.
I have 2 suitcases...one is for business porpuses and the other one is for my clothes. The sizes of both cases are almost the same...:)
That means that I have a lot goals to fulfil for a company and I hope I will be successful.
So, wish me luck, have your fingers crossed for me or something like that... :)

I get home in the evening at 4th of July. Since then I wont accept phone calls but I will be reachable for an SMSes. So, please send some to me :) I will be very happy about it and ofcourse, I WILL reply!

Have fun here at Slovenia! For me too...
Ow, I will try to write some posts on a blog while living there!

Last Saturday and Sunday before China

2007-06-17T18:22:00.002+02:00

Since I am going to travel to China this Wednesday, this weekend is the last one before it. So I tried to fulfil it as much as possible with the stuff I like to do.
Fot the Saturday I was planning to go on a hike to one of the Rinka's summits with Litija Mountaineering Club. But when I woke up at 4 o'clock in the morning, rain was falling from the sky and nearby hill was totally surrounded with a fog. That is why I just sent SMS to Maja, that I am not coming to the prearranged meeting spot. But after few hours, Maja called me to tell me that at the Kamniška Bistrica the weather was perfect. This was a moment when I just sit in my car and I pushed throttle to the bottom to be there as soon as possible.
If Maja wouldnt called me, I would went to visit Nina, Jana and Primoz to the Primorska province. But when she called me and told me that the weather is perfect overthere, I just couldnt resist to go to check it out.
After finding right path (the path I needed to use to get to the Bivak pod Skuto to meet others from Maja's group is not marked, so I was counting on my map and my sense for orientation to find that bivouac), I ascended more than 1000m higher as the point where I started walking is. I spent 3 hours for that. Because the map I was using is not really the best one, I almost hit Bivak pod Skuto because of a fog which was sorrounding it.
But when I wanted to take a photo of a little bivouac under Skuta's peak, I found out that I forgot to insert CF card into my photo camera, so carrieng whole photo gear with me was useless :( That is why I can not show you pictures from the trip.
Today...I was on a picnic at my aunt's place. After that I went to Velenje to see competition of horse carriages and horse gallops. It was hot and sunny, so pictures are not very good due to the strong brightness and very sharp light...

Horsie eating chopped wood?

That is better...horsie eating hay

Girl on the picture is my niece. Her name is Loti.

Run, run, run...

I am at the front...can you catch me?

Horse hairstayle for special occasions...

4 legs...how many horses do you see?

Dady, buy me a horsie like that... :)

I am watching you...

I have a need, a need to tell you this

2007-06-14T17:51:00.000+02:00

Are you asking yourself, what is that I need to tell you?
Hehehe, well, this is mybe the best success that I have had since I have my photo camera.
Last October I sent this picture to the editor of Planinski Vestnik (short PV) magazine and to be honest, my hopes that he will use that picture in one of next issues of PV faded out until now.
But...there is always but...2 days ago I got a call from Bojan and he told me that there is my picture at the front page of PV...I was so suprised that I almost forgot to speak and to express my enthusiasm, so there was a few seconds of silence...:) And in next minute I run downstairs to get my own issue of PV( I am a subscriber of PV too but nobody told me that it came home with a post that day) to see it...
And...here it is:

That is all.

Owww, by the way...next Wednesday I have a flight to China :S Have your fingers crossed for me please...I need all the luck in the world to do the best I can!

P.S.: Does anybody need something from there? I accept orders now :) Until this moment I have got so much orders that I would have to rent a shipping container to get everthing (if I will find all ordered stuff) to Slovenia....hehehe, I am joking a little bit :P

Report and climbing again

2007-06-05T08:42:00.000+02:00

Well, I've got few E-mails with the questions about my final interview, so I quess it is time to tell (write) some words about it.
I met my future boss 2 Fridays ago and we discussed almost everthing about China thing. After all, we didnt talk in English. I assumed that if I would asked him something like that he would saw me like somebody who is not self-confident. So, that is why I didnt do that.
He proposed me to visit China at the end of June to see if job overthere is what I am expecting.
But last Friday he called me and he asked me if I would come there as soon as I would have time to do that. So, today I finally sent him my "duty" calendar and I think I will go there in next 14 days. And I will spend there 10-14 days to get the filling about the job that I am applying for and to get the close view of China also.
I am very glad that he gave me a chance for close view and for a possibility to say NO if i would not like it.
Today, Bojan, one of my the best friends, gave me Lonely Planet China and Chineese phrase book. He owns that books bacause few years ago he went there to see Chinese's way of living and their's Culture.
I tried to read some Chinese translations and I almost break my tongue while doing it ;) It is really hard language to speak.

Yesterday I went to Kotečnik rock-climbing area to test my right shoulder. More than a month and a half ago I injured it while climbing some serious routes. The injury was so bad that I just couldnt rise my arm more than 20 cm. After month and a half I finally dont feel any pain in my shouder when I load some pressure to it. But, because I didnt want to injure my shoulder again, I climbed just few easy routes. Afterwards I just watched other climebrs and took some pictures of them.

Shanghai...

2007-05-24T16:03:00.000+02:00

Shanghai…

This post is written in English because of a theme I am talking about.
Last week my boss told me that company where I am working is searching a man to go to Shanghai for at least 2 years. He said that he proposed me because I am a perpective employee.
They offered me a really good job where I would contact China local companies and try to get a deal that they would work for us. They would produce low cost components for Gorenje's house machines which we are producing over here at Slovenia.
I would work in a small team. In this team there are already 5 persons (boss, 2 Slovenian girls that translate our language to Chinese language, 1 Filippine guy who is responsible for colecting, getting and sending test samples to Slovenia and one Chinese girl whos job is translation from English to Chinese language). My job would be very dinamic, I would travel a lot across China to visit those companies that are good enough and that are prepared to work for us.
They also offered me quite big amount of money if I would go over there and they also promised they would give me better job than I have now when I would get back from China, that is after 2 years of living and working there.
But…
There is always but…I have worries about my knowledge of English. It is true that I don't speak much English because I dont have much possibilities to do that…but in the other hand I can write good english and I also understand english if I am speaking with somene who speaks only English. That is why I am not so self-confident in my speaking English like I am in my technical skills. So, I guess I would improve my talking English if I would be pushed to situation where other languages are not understood.
And because of that reason I dont know what decision I will make.
Tomorrow I have final interview and to test myself I will ask my interviewers if we can talk in English to test me if my English skills are good enough. It they will say YES, YOU ARE GOOD ENOUGH I will accept their opinion and I will go. But if my English wont be good enough they will say themselfs that I cant go over there to China.

So, please, have your fingers crossed and wish me luck tomorrow.
If I will do okey, I will be the happiest person on the world.

Have a great time.

Picture of Shanghai from the Web

Olki, spet sm bil v Trž'ču...:)

2007-05-03T22:10:00.000+02:00

Hehe, Olki ja, bil sem v unih tvojih koncih. S kolegom sva skočila na Dobrčo, vaš domači hibč'k. Zadeva ni (pre)visoka, a vendar precej zanimiva. Pot navzgor z Brezja je zanimiva, saj vseskozi poteka po gozdu in je zgledno urejena.
Mojo začetno zagnanost Bojan hitro ohladi, za kar sem mu kar hvaležen, saj me noge bolijo še od prejšnjega dne, ko sem rekordno hitro »skočil« na Uršljo goro (beri: prepolovil sem markirano časovnico).
Na vrh samo 15 minut za nama prispe starejša gospa in oba sva presenečena, da je tako hitra. Prehitela sva jo na začetku poti in nismo hodila počasi (uradna časovnica je 2h45min, midva sva prispela v 1h45min).
Skočiva še na razgledno točko, nato pa hitro do koče pojest ješprenj in nato v dolino. Kazalo je namreč, da bo se bo vreme zarotilo proti nama. Na srečo nama je prizaneslo.

P.S.: Kupujen nov fotoaparat. Naj kupim Canon eos 30D ali počakam na njegovega naslednika?

Na razgledni točki...

Andrej se je pustil celo fotografirati...:) V Odzadju Begunjščica in Stol s klobukom... Svišč...ena izmed prvih zaščitenih gorskih rožic pri nas
Bojan se vpisuje na vrhu hriba...
Na vrhu...

Razgledna točka...na skrajni desni se vidi začetek najdaljšega, 14km dolgega grebena pri nas (Košuta)

Stikalo je zopet na poziciji SKALA!

2007-04-27T19:19:00.000+02:00

Jutri bom tretjič v tem tednu utrujal čez zimo zmehčane "ročice" in jih pridno namakal v, kakšni prepovedani substanci podoben prašek, magnezij ;)
Že v sredo mi je prvič uspelo preplezati smer z oceno 6b, vendar sem pri tem enkrat omahnil kot jabolko, ki mu je črv spodjedel pecelj, saj mi je zdrsnila roka pri vpenjanjanju vrvi v komplet.
Jutri se bo torej zgodil juriš na ocene 6b. Zvečer pa bodo rokce zagotovo spet rahlo boleče.
Prejšnjo nedeljo pa sem v plezališču Kotečnik imel celo "škljocalico" s sabo. Sicer slikce niso bohvekaj (WB sem falil kot že dolgo ne, pa še razmeroma visok ISO sem moral uporabljati zaradi slabe svetlobe), ampak vseen je izpadlo nekaj zanimivih, v času zamrzjenih trenutkov.

Jap, "climberke" so čedna dekleta...sploh če jih v pretežno senčni steni najde z neba poslan žarek topline (sonca)...

Gorazd Hren v smeri z oceno 8a+ (sj to pa sploh ni težko, kje pa ;)...)

Ka te ti delaš? Splezaj že enkrat...sej je samo 8a+...js se že dolgočasim tu...;) (hec...)

A tu gor moram al kaj? Ehhh, ni panike...dva giba pa sm tam!

Severna Triglavska stena in turni smuk Za Cmirom

2007-04-24T20:25:00.000+02:00

Prejšnjo soboto popoldne sem se po hitrem postopku in po celodnevnem delu v gozdu odpravil v Severno Triglavsko steno (krajše: Stena), kjer smo se s kolegi namenili preplezati Slovensko smer in nato za Cmirom smučati nazaj v Vrata.
Zvečer smo v Vratih našli zimsko sobo, kjer so že smrčali trije "smrčači", ki nikakor niso bili navdušeni, da se jim bo pridružilo še 6 ljudi. Na koncu je v sobi za 6 spanja potrebnih ljudi spalo kar 9 kot rib zloženih "manglcov". No, bolj smo meditirali kot pa spali.
Ob štirih zjutraj smo se odpravli na pot in še v jutranjem mraku zgrešili vstop v Slovensko smer. Tako je padla odločitev, da se na vrh Stene povzpnemo kar čez Prag. Ta pot pa nam je ponudila nekaj kratkih skalnih skokov. Na enem od njih sta 2 pred mano podrla stopinje in ni mi preostalo drugega, da sem zataknil okel cepina za skalo in si tako poiskati oporo za ravnotežje. Ker sem tega opravila nevešč, sem malce bojazljivo vprašal Branča (bil je pod mano), če bo to držalo. Branč pa neb bil Branč, če ne bi rekel: "Upajmo!" in zlezel malo nižje po skalah mimo mene. Tako mi ni preostalo drugega, da sem zaupal zataknjenemu cepinu in zlezel čez skok.
Na robu stene nas je sevede pričakalo vroče sonce, ki ga nihče od nas ni bil pretirano vesel, saj je napovedovalo težavno smučanje. Smučanje res ni bilo enostavno, ker se je sneg spremenil v "poc", ki ga je bilo treba odrivati po nekaj zavojih s super bolečinami v nekaterih nožnih mišicah. Le tu in tam se je ponudila priložnost za puščanje lepe sledi v obliki kače v snegu...da je zatrepetalo srce od nadušenja, ko si se ustavil in pogledal po pobočju nazaj v brege.
(vrstni red slik je pomešan)

A gremo na Triglav?

Tik pred spustom v dolino.

Spet Triglav pozira...

Na robu Stene.

Staničeva koča z Begunjskim vrhom v ozadju.

Križ, Škrlatica, Rokavi...

Skoraj raj si (smučarski), ti pobočje... :)

Ja, ponavadi sm js na zadnji strani aparata...ne na sprednji ;)

2007-04-05T21:28:00.000+02:00

Sicer ponavadi ne objavljam fotografij drugih avtorjev, ampak danes bom naredil izjemo.
Ker mi je nakaj ljudi reklo, da se nikjer na mojih slikah ne vidi kako js plezam, tokrat objavljam nekaj fotografij Branka Ivaneka, ki si je med plezanjem vzel toliko časa, da me je malo poslikal.
Hvala Branč! Upam, da se bom še kdaj lahko nastavlal pred tvojim objektivom ;)

Prvi skok na vstopu v smer Bela piramida

Od blizu se vidijo vse dlake :S Frante, očitno se ti je britvica "skrhala" :D

Na drugi strani Turske gore

Pa je šlo...najverjetneje v kakšen koš za smeti

2007-03-31T08:16:00.000+02:00

Lokacija: Maribor, Partizanska 13, široki pločnik pred trgovino Terra sport
Čas: 18:20
Dogodek: "Odtujitev" denarnice in črne aktovke
Škoda: cca. 150 EUR
------------------------------------------------------------------------------------
Približno takole bi zgledal napis na filmskem platnu, če bi prejšnji četrtek js nastopal v filmu ;)

Po službi sem se odpeljal naravnost v MB, kjer sem nameraval iti na občni zbor Akademskega Planiniskega Društva Kozjak. Tja sem tudi prispel, vendar z zamudo zaradi zadrževanja na Policijski postaji.
Med obiskom trgovine Terra sport sredi Maribora so mi iz avta ukradli denarnico (iz usnjene jakne vredne cca. 200eur) ter črno aktovko z USB ključem, nekaj dokumenti in banano (pa je šla moja malica)!
Avto je bil parkiran (nepravilno! Hvala policajem, da mi niso napisali še kazni) tik pred trgovino. Ker ena vrata niso bila dovolj odrta, se je avto sam odklenil, js pa tega sevede nisem opazil.
Ker priložnost dela tatu, js pa sem zavestno pustil jakno in aktovko na zadnjem sedežu, je priložnost bila hitro izkoriščena :S
In so šli vsi dokumenti (pa bo šlo kar nekaj časa in denarja za nove!!). Sreča vsaj, da je bil nepridiprav tako neumen, da mi je pustil usnjeno jakno...pha, kreten!
Sicer pa si s "plenom" ne bo mogel kupiti kaj veliko heroina ali kakšne druge droge, saj ni bilo v denarni nič denarja, plačilne kartice pa so bile preklicane v isti minuti.
Vsaka šola nekaj stane, js pa sem se naučil, da v avtu ne smeš pustiti ničesar na vidnem mestu...pa čeprav samo za 5 minut!

Vikend

2007-03-12T17:38:00.000+01:00

Bela piramida s Tschadovo na Tursko goro...

Savinjsko sedlo s turnimi smučni...

To je izkupiček preteklega vikenda.
Začelo se je že v petek...s projekcijo filma 7 summits alpinističnega smučarja in alpinista Dava Karničarja in predstavitvijo vzpona na Mt. Vinson (najvišji vrh Antarktike) Marijane Lihteneker ter spominov na njenega moža, Marka Lihtenekerja. Zadeva je odlično uspela, saj je prišlo več kot 200 ljudi in vsi, res vsi, smo bili navdušeni.

V soboto pa sem jo nekaj čez šesto zjutraj že mahal od Doma planincev v Logarski dolini proti Okrešlju...v turnih pancarjih, s smučmi na "rukzaku", notri pa poleg nujnih stvari za v gore pozimi še "gojzarji" in polna fotografska oprema. Nekako blizu 30 kg težka "cula" je bila to.
Na Okrešlju presenečen ugotovim, da sem rabil za pot le 1,5h...kar se mi zdi ob taki obtežitvi in krču v mečih desne noge kar spodoben čas. Upam, da si ne dajem potuhe... :S

Hitro se pripravim za plezarijo (žal nataknem na noge ne ravno tople nogavice...kar se mi obrestuje z bolečinami v prezeblih prstih) in zmečem nepotrebne stvari iz "rukzaka" in že hitimo, Branč, Biba in jaz, proti vstopu v smer Bela piramida.

Po izstopu iz smeri in nadaljevanju v Tschadovi smeri nas gostoljubno pričaka veter, ne najbolj mikaven gostitelj. Puli, v katerega sem oblečen hitro zmrzne in me obda v leden oklep. Ko pod prečko čakam na vrv, se preoblačim in v trenutku, ko sem brez rokavic in imam "rukzak" na strežaj odprt, se name s police nad mano vsuje cel kup snega. Seveda se z veseljem naseli v "rukzak", kjer mi zasuje fotoaparat. Odstranim ga z golimi rokami, kar ima za posledico neobčutljive prste, ki jih ogreje šele rokavica in dlan stisnjena v pest. Kako lepo je spet dobiti prste nazaj ;-)

Prečko preplezam s težavo, saj me motijo dereze, ki škripljejo po skali (malo, pravzaprav nič izkušenj) in pa zamrzjena sončna očala. Skoraj slep sem in napredujem samo s kukanjem preko robov očal (hvala Bibi za sufliranje v prečki in Branču za varovanje). Po prečki do vrha ostane le še kakšnih 100-150 višinskih metrov, ki jih zmorem "na pamet", z iskanjem Brančevih sledi...zopet s kukanjem preko robov očal. Na drugi strani Turske gore pa zatišje, brez vetra, pa še toplo je. Kar nekako domače se počutimo...le sestop s gaženjem preko Turskega žleba nas je še utrujal. Naprej je "gnala" misel na dober pasulj na Okrešlju...;)

V nedeljo pa turno na Savinjskega sedlo. Nekako trd sem bil...ni in ni hotelo steči. Marijano sem lahko gledal samo v hrbet...in še to od daleč. Skoraj gužva je bila gor, potekalo je namreč tekmovanje v turni smuki. Smuka pa odlična...pod sedlom skoraj kot na smučišču. Uživancija!!!

Čez dobro uro pa moja "culica" na ramenih že potuje proti dolini. In zopet komaj čaka, da se znajde spet v gorah.

Biba izkorišča toplo sonce...:)

Mrzla gora

Tekmovalcem se je nekam mudilo...pri Dragici so menda delili pokale...;)

Podelitev priznanj in pokalov najboljšim...

Pokal za najboljšega turnega smučarja...

Konec je!

2007-03-08T17:24:00.000+01:00

Za kakšno leto ali dve :)

S čim?
S pripravami na izpit za višji status na področju alpinizma. V soboto smo na Vršiču pokazali svoje znanje in v večini so bili inštruktorji kar zadovoljni z našim znanjem...za kar so nas nagradili s statusom Mlajši pripravnik alpinizma in z nekaj udarci po zadnji plati.
Sam sem fasal 7+1 udarcev z "bičem", ki se tako lepo ovije okoli hlebčkov in pusti lastniku boleče znamenje še kakšen dan ali dva. Seveda se vsak ugovor glede dodeljenega št. udarcev ne izplača, saj člani, podmazani z vsemi mogočimi "žaubami", vsako izusteno besedo spreobrnejo v tvojo škodo. In kakšno kazen ti dodelijo? Dodaten udarec z "bičem" ti da vedeti, da je bolje biti tiho in požreti kakšno besedo ali dve... ;)

Seveda je bilo veselo tudi kasneje, žal pa js nisem nič alkohola pil, ker sem na tabletah (pač posledica gripe).
Naslednji dan pa smo potiskali svoje "mašince" proti Mali Mojstrovki skozi Pripravniško grapo. Sama grapa je bila tako polna ljudi kot kak Merkator v soboto dopoldne. Šele na vrhu mi pade na pamet, da sem doma pozabil polarizator, ki bi še polepšal fotografije že tako lepega dneva.
Pri sestopu se nekaj časa borimo s "coklami" na derezah in smo "fauš" onim, ki se z nasmehom in smučkami na nogah odpeljejo dolini naproti (moje dilce so žal počivale v kotu domače hiše). Kasneje spravimo dereze v nahrbtnike in se "oddrsamo" navzdol in občasno hladimo pretepene riti v snegu...tako, da se po njej peljemo proti dolini.

Kandidata se trudita pod budnim nadzorom "inšpektorja"...

Men se ni smejalo, ko sem "reševal" prijatelja iz ledeniške razpoke... :) Petro pa je zgleda razveselil fotoaparat ;) al pa celo fotograf...hehe, hec ;)

Sprostitev med izvajanjem nalog, ki so nam jih zadajali inštruktorji... :)

Kaj, vodo so nam dali? Uuuuu, to bo padalo po ritah...hehhe....

Kazen za "zločine"...

Pa se dajmo pogret in naložit okol pasu s kovačijo...

Kje si pa sodček zgubil?

Dej, potegni me malo :)

Grega, pozer...;)

A to je že vrh? Gremo naprej?

Aco, ne me pofurat ;)

Tam gor smo bli, ja...

Pun delovnik

2007-02-09T20:05:00.000+01:00

Spet je mesec naokol, js nism pa nobenga posta dal gor. Bo še kdo rekel, da sm se polenil in da se mi ne da več pisat. Hmmm, mogoče je pa res kaj na tem.
No, bolj verjetno pa je, da se mi je mal dogajalo. Začela se je namreč zimska tehnika v okviru izpita za mlajšega pripravnika alpinizma.
2× tedensko v Maribor, vmes še malo v Graz (zapravlat dnar) in "vaje" zimske tehnike na Okrešlju (vikend). Vmes med vsem tem pa mi je celo uspelo se mal jezit nad svojim računalnikom, ki je izpustil svojo dušo iz silicija. No, bolj natančno, matična plošča se je odločila, da ne bo več trpela mojega maltretiranja in priganjanja.
Seveda se je pojavil problem z "novo" ploščo, ki sem jo kupil od nekega čudaka iz Maribora. Plošči nič ne manjka, čarunalnik pa vseeno zelo "trokira" in zmrzuje, zato je praktično nemogoče delat z njim. Zato bom poskusil tega Mariborčana prepričat, da jo vzame nazaj in mi vrne vsaj večino denarja. Obenem pa že gledam na ebayu za Abitko IC7 s katero imam dobre izkušnje.

No, gremo nazaj na gorništvo in fotografske zadeve.
Menda v gorah še nism bil tako obložen z rukzaki kot ta vikend, ki je za nami. Na hrbtu sm imel vso "kramo" za zimsko potepanje po gorah, spredaj pa "harmoniko" polno fotografske opreme. In vse to je bilo treba prinesti od Penziona na Razpotju do Okrešlja. No, na srečo mi je nekaj "odvečne" mase odvzela "kibla" in brez pritoževanja in sopihanja zapeljala vso kramo do zgornje postaje pri Frischaufovemu domu na Okrešlju.
Pri hoji po cesti proti "kibli" sem se jezil, ker še nisem imel namoniranih vezi na svoje nove turne smučke. Še bolj me je to jezilo, ko so se ljudje vozili po klancu navzdol mimo mene, jaz pa sem dirkal s polno "bojno" opremo in vzbujal začudene vzdihe "turističnih" pohodnikov v izredno lepem vremenu.
Ti ljudje niti niso vedeli, da je kakih 1000m više pihal veter, ki je kar precej znižal občutek hladu. In ravno v teh sicer izredno lepih trenutkih smo "kvazi" mlajši pripravniki trenirali zaustavljanje s cepinom. Kar malo težko se je vrečti na hrbet navzdol po bregu in se skušati ustaviti s kosom kovine, ki je v podobnih situacijah (ta zaresnih, ko gre za življenje) tvoj najboljši prijatelj. A tudi najboljšega prijatelja je potrebo znati pravilno priklicati v boj in ga aktivirati tako, da žrtvuje svojo "kožo" in s tem reši tvojo.
No, po dveh ali treh "padcih" sem se že skoraj z nerazumljivim veseljem metal po pobočju in se zaustavljal.

Zdej pa še nekaj slikc iz teh višin...da prekinem tele moje monologe in verjetno dolgočasno pisanje. Mislim, da je nastalo kaj nekaj zanimivih slikc in tovorjenje fotografske "krame" v stilu tovornega "živinčeta" ali sherp ni bilo zastonj. No, zastonj tako in tako ni nič...vedno te nekaj stane...pa karkoli že delaš ;)

Zmagal...

2007-01-04T16:09:00.000+01:00

Nekje novembra sem na nek fototečaj kar tako mimogrede poslal eno izmed svojih fotografij in , spet, čist mimogrede pobral prvo nagrado :)
Žirijo je prepričala likovnost fotografije in zanimivo prelivanje temnih in svetlih delov na fotografiji.
No nagrada ni velika...20 tisoč tolarjev fotografskih storitev v, po mojem mnenju, najslabšem foto-studio v Velenju. Dvomim, da jo bom izkoristil za izdelavo svojih fotografij. Če bi pa kdo mel slikce iz tega foto laboratorija, naj se le oglasi :)
No, tole je pa slikca, ki je zmagala:

Legende

2006-11-24T19:21:00.000+01:00

S koliko živimi legendami se je kdo od vas imel možnost pogovarjati?

Bil je med prvimi Slovenci, ki so osvojili osemtisočak (Makalu, visok 8463 m, leta 1975). Le 2 dni za Stanetom Belakom-Šraufom in Marjanom Manfredo-Marjonom je prilezel na vrh.
Če mogoče ni tako zelo poznan kot kakšen Viki Grošelj, je pa vsekakor zelo poznan in spoštovan človek v Šaleški dolini.
Če še vedno nisi ugotovil o komu govorim, naj ti le povem. Gre za Ivča Kotnika, danes direktorja Šolskega centra Velenje.
Z njim sem se srečeval že v srednji šoli. Učil me je predmet Gradiva. In ker smo vedeli, da se ukvarja z gorami, smo ga večkrat pretentali s kakšnim vprašanjem o gorskih zadevah. Seveda je ponavadi zagrizel v vabo in vsaj pol ure govoril samo o gorah.
No, kakorkoli, včeri smo imeli sestanek...PD Šoštanj in Šaleški alpinistični odsek. Dogovorili smo se o sodelovanju na alpinističnem področju. Ivč me je po 7ih letih v 1,22 sekunde prepoznal po imenu. Nisem mogel verjeti.
Sevede nam je pripovedoval zgodbice iz pionirskih časov Slovenskega plezanja. Izredno zanimivo je poslušati tako izkušenega moža.
Pred dnevi sem poslikal vzhod sonca. Spodnjim slikcam js rečem zanimiv sončni vzhod...slike imajo nekaj za prvi plan...in na njih niso samo barve okoli sonca.

Teden je končan...

2006-11-19T19:46:00.000+01:00

Že več kot en teden nisem uspel skupaj sestaviti prispevka na tale moj blog. Razlog je izredno niz dogodkov, ki sem jih doživel ta teden in so skoraj vsi vodili k velikemu dogodku včeraj, praktičnemu izpitu za naziv mlajši pripravnik alpinizma.
Vse skupaj se je začelo v torek s ponovitvijo vrvne tehnike. Nameraval sem se peljati v MB na "ferajn", a sem se zadnji trenutek odločil, da bom pogledal malo v bukve, saj jih do takrat nisem kaj veliko "pošpegal".
V četrtek je padel teoretični izpit v MB. Res zanimivo kako široko znanje je potrebno obvladati pri gorniških zadevah. Veliko pripomore k splošni razgledanosti osebka, marsikatera stvar pa se da uporabiti tudi v čisto normalnem življenju. Skratka, teorija mi ni delala kakšnih resnih težav. Pred odhodom v MB sem skočil še v Iglu šport in vrnil v obtok s trdim delom prisluženih 20 jurjev. Za kaj? Za dereze seveda...zima se bliža, čeprav je rahlo toplo zunaj :)
Petkovo popoldne sem namenil za nakup manjkajoče opreme (spet je z bančnega računa izginilo 5 jurjev). Pozno popoldne, že malo v temo, pa sem namenil za treniranje reševanja padlega soplezalca na domači škarpi, visoki 2,5m. Moj padli soplezalec je bila "šajterga" obtežena z vrečo zemlje :) Še sreča...ker se ni pritoževala nad pol urnim visenjem v "steni"...če bi imela čute, bi se zagotovo, ker ni ravno najbolj prijetno :)
Zvečer sem šel še na potopisno predavanje, ki pa je v resnici bilo tudi praznovanje rojstnega dne Anje in Boštjana. Žal sta mi to zamolčala in zato nista dobila darila (sej jima je prav!!). Sevede so bile tam tudi fletne in čedne deklce. Ena od njih je bila še posebno zanimiva, saj se je bilo užitek pogovarjati z njo. Poleg vsega pa se na veliko ukvarja s športom, za poslatico pa je še izredno simpatična :) No, zato ni blo nič čudnega, da nism bil edini, ki mu je bila zanimiva. Kakorkoli, mogoče pa še bo kdaj kaki rojstni dan, ki ga bomo praznovali skupaj :D Škoda, da nisem mogel ostali dlje časa tam. Hitro se je namreč približevala sobota.
Naslednji dan je res prišla sobota in praktični del izpita. Imeli smo ga v plezališču Kotečnik, sektor Pisani svet. Poleg opravljanja izpita sem imel še nalogo "posebnega poročevalca" z "bojišča", kjer se je odvijal "boj" pogumih mož in žena :)
Da ne bom predolg, izpit je uspešno opravljen. Seveda je to le letni del izobraževanj. Za popolno znanje in kompleten naziv je potrebni opraviti še zimski del...to pa pride na vrsto decembra. Nov projekt za zimo se že obeta. I luv winter :)
Včeraj zvečer sem gledal film Cold Mountain...super romantična drama z netipičnim koncem z Nicole Kidman (meni dobra igralka) in Jude Lawom v glavnih vlogah. Priporočam.
Aja, še to, pred kakšno uro ali dve je na tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju v Kranju zmagala Maja Vidmar. Vse čestitke.
P.S.: Med slikami z izpita je tudi nekaj slikc narave okoli plezališča.

Filozofiranje oz. jamranje... :)

2006-11-10T18:52:00.000+01:00

V sredo sem šel v našo belo Lublano...no, ko sem prispel "ke", je bla bolj črna kot pa bela...;) Skratka, bilo je že temno. V načrtu sem imel obisk potopisnega predavanja o Indoneziji v knjižnici Otona Župančiča.
Čeprav sem se celih pet let preganjal tam, nisem imel pojma katera stavba v centru Lublane je to :)
No, po 20 minutah iskanja, mi je na pomoč priskočilo simpatično dekle, popotnica, plezalka in fotografinja Nina iz Škofje Loke.
Zanimivo je bilo zopet videt sijoč obraz, iskrive oči, lačne novih dogodivščin (čeprav so se prejšnje po Ugandi in Ruandi pravkar končale). Skratka, super oseba, ki jo je bilo zelo fajn spet videt.
Me pa takele zadeve vedno vržejo s tira...ko vidim, kako nekateri "jadrajo" po svetu, mene pa doma drži ta služba (plača pod nivojem, nemogoče razmere za daljši dopust), v katero hodim le za to, ker moram in ker sem dolžan vrniti štipendijo...za poklic, ki se mi je začel upirati že po drugem letniku faksa.
Zelo dobro se da "zasrat" življenje z napačno odločitvijo v letih, ko skoraj še živeti ne začneš. A kaj češ...treba bo potrpet še teh nekaj let. Da odlužim kazen za "nezrelost", ki me je doletela. Bo že...nekoč me prime in naredim kot Olki. Ali kot pravi Nina:"Imaš cenjen poklic. Greš v kakšno državo tretjega sveta in te bojo sprejeli odprtih rok...:) " No, za kaj takega bo treba zbrati kanček več poguma kot pa za kakšno odpoved.
No, dost je bilo filozofiranja in jamranja o mojmu "zafuranemu" življenju.
Potopisno predavanje je bilo odlično. Čedne slikce, zanimive in dramatične dogodivščine, edin prašičev je bilo mal preveč...heheh, tist, ko je bil tam že ve o čem govorim. Skratka, Jana in Nina sta meli zanimivo in pestro pot tam po tistih krajih.
Na tem potopisu sem se dogovoril tudi za eno zanimivo zadevo, pri kateri je hitrost vetra pomemben element. Dogajala bi se naj danes, na Krvacu... Žal je ta (veter) bil premočan in vse skupaj je padlo v vodo...avto pa ima kakšnih 250 km več na števcu. Žal so te zadeve loterija in če hočeš poskusit, moraš sprejeti tudi kakšno razočaranje. Upal sem, da bom lahko pokazal kakšno zanimivo slikco s tega dogodka, vendar žal ne morem. Danes bo torej malo slikc...mogoče najdem kakšno iz arhive...mogoče kakšno abstraktno ;)
Ker sem v sredo zvečer bil v LJ in sem tam prespal (ker sem moral naslednji dan iti na Bled...žal tudi od tam nimam slikc, ker je bilo slabo vreme in sploh nisem potoaparata potegnil na svetlo), sem se v četrtek dobil tudi z Mihi.

Zanimiva oseba, črnolaska s temnimi očmi in koroško govorico. Se vidma na naslednjemu kofeju.

Miklavž že peče in preplezan previs

2006-11-07T11:18:00.000+01:00

Včeraj se pelem domov iz službe...seveda je že skor tema zuni (neumn delovni čas...če mene kdo praša) in vidim izredno lepo "projekcijo barv", ki jo je pripravila narava. Stopim po gasu, da čimprej pridem domov. Ko res prispem, pograbim foto torbo in ves lačen odletim na bližnji travnik, da naredim nekaj slikc (glej spodaj). Seveda sem večino "naravne projekcije" že zamudil, a vseeno še vidim zadnji sij iz Miklavževe peči, v kateri peče dobrote za svoj bližnji god. Ob zaključku svetlega dela dneva se seveda zopet jezim na službo, ki nam pobira te lepe trenutke, ki nam jih pripravlja narava.

Zvečer ob 19.00 se odpravim na plezanje. Namesto najavljene gneče, se na plezališču pojaviva samo dva in malo kasneje še eden, ki poskuša plezat v športnih copatih. Ker v rumeni in rdeči smeri že nekaj časa ne vidim več nekega posebnega izziva, se pustim prepričat, da poskusim zlezti modro smer (barve so smeri na naši umetni steni...glej slikco spodaj...pardon, narejena je s telefonom). Seveda sem doma pozabil magnezij in na njegovo pomoč pri sušenju potu na prstih lahko kar pozabim. Ker sem prepričan, da smeri ne bom zlezel, vzamem s seboj samo 5 kompletov (do vrha jih potrebuješ 6...eden je že vpet). Presenetljivo dobro napredujem (še sam se zelo čudim) in kar naenkrat mi zmanjka kompletov. Kolega (ki me varuje spodaj) se jezi name v stilu: "Sm ti reku, da jih vzem več. Vidiš, ko neki pametuješ, da ne boš zmogu...". Obesim se na "štrik", oni drugi fant v športnih copatih pa mi vrže potrebni komplet. Ujamem ga s skoraj neverjenim gibom desne roke nekam na levo stran glave (vse skupaj se dogaja cca. 8m nad tlemi...heheh). Nato nadaljujem in se takoj zaplezam...ker ne morem naprej (nimam nobenega primernega stopa), se moram vrniti kakšnega pol metra nazaj in nadaljujem po drugi strani in z nekaj gibi dosežem vršno vponko. Na moje veliko začudenje sem preplezal do včeraj meni nemogoči previs.
In kakšne so bile posledile? Denarne...plačati sem moral pijačo sevede...heheh.

Izlet v neznano

2006-11-05T09:42:00.000+01:00

Včeraj sem bil z matičnim Planinskim društvom PD Šoštanj na izletu v neznano. Vodniki, ki so izlet pripravili, niso povedali o izletu nič. Dali pa so nam anketo, na keteri je bilo nekaj vprašanj o načrtu izleta.
Imel sem srečo, da sem na največ vprašanj odgovoril pravilno.
Peljali so nas v Škofjo Loko in njeno pogorje, natančneje na Lubnik (1025 m.n.v.) in Stari vrh (1032 m.n.v.). Zanimivo okolje, fajn za videt, čeprav gre samo za hojo in nič resnega. Aja, bili smo tudi v jami, ki se imenuje Kevderca...
Stari vrh je pa prav fajno smučišče. Videti je, da ima izredno zanimiv teren in samo čaka, da ga enkrat preizkusim. Edino škoda je, da je kar oddaljen od tukaj. Ampak, če smo včasih hodli v Nassfeld za en dan (kar je še enkrat dlje od Starega vrha), potem lahko gremo tudi na Stari vrh za en dan.
No, izredno mrzlo je bilo na tem izletu. Celo pot iz Šoštanja do Škofje Loke seveda tudi gretje ni delalo na avtobusu, zato smo prišli tja napol ledene kocke in je blo prav fajn začet mal hodit in se segret.

Slikc ni prav veliko nastalo, ker enostavno nisem našel dovolj zanimivih motivov. Žal mi je edino, da fotoaparata nisem nesel zraven v jamo :(
Aja, majo pa pri PD Škofja Loka nekaj izjemno lepih gorskih motivov...v njihovih prostorih sem opazoval fotografije meni neznanih hribov...njam.
Na kofe so smo šli v en kafič v Škofji Loki in tam je bilo na steni polno popotniških fotografij...veš kake slikce...dol padeš...js bi tud šel pogledat vse tiste kraje. Škoda, da nism prašal, kdo je avtor fotografij.

Da bi Mihi čimprej ozdravela

2006-11-03T09:26:00.000+01:00

Tale objava je namenjena Mihi z željo, da bi se čimprej pozdravila in da bi ji čimbolj olajšal bolniške dneve. Zaradi tega bom za zate objavil nekaj slikih iz tvojih domačih hribov, natančneje iz Uršlje gore.
Mihi, upam, da ti bojo slikce izza "domačega vogala" vlile moči za hitro ozdravitev in dale nekaj nove energije za prihajajoče dogodivščine.

Spet doma

2006-11-01T19:42:00.000+01:00

OPOZORILO: Ta objava bo dolga...kr pripravi se na branje. Prinesi si sendvič ali pa kakšne kokice za pozobat vmes... ;) Kogar pa zanimajo samo slikce, pa se naj zapelje z mišem na konec objave...:)

Sinoči ob pol enih ponoči sem se pripeljal iz Paklenice (Hrvaška, Zadar). Oči je vleklo skup, v glavi ni bilo nobene misli razen tiste o topli postlci. Po štirih napornih dneh plezanja in nato še celih 5 ur vožnje do doma (preko MB) je naredilo svoje. Po parkirnju avta na dvorišču nisem niti pomislil, da bi robo znosil iz avta, ampak sem zavil naravnost v kopalnico in nato v postlco. Spanje končno ni bilo več le pobožna želja.

Sobota se je začela izvrstno. S sopotnikoma sem bil dogovorjen b MB ob 6.oo, vendar me je zjutraj ob 4.oo čakalo na Skypu sporočilo, da gremo šele ob 8.oo. Tako sem pridobil dve dodatni uri spanja. JUPI!
Po prihodu v MB zvem, da je eden od sopotnikov odpovedal. Tako sva ostala samo dva (js in Aleksander Dušej-Aco).
Takoj po prihodu v Starigrad sva se zapeljala v kamp, kjer sva samo pogledala kolko je še prostora za šotore, nato pa sva se takoj zapeljala v kanjon in splezala smer Flex&Rex (ocenenjena z oceno 5c in višino 120m).
Isti dan je prispel v Paklenico tudi Aleš Kovač še z dvema tujcema (Španko in Portugalcem). Za naslednji dan sem se z njim dogovoril za Akademsko smer v Anića kuku z oceno 5a in višino 180m. Kasneje se je pridružila še punca, ki ji vrvna tehnika ne gre ravno najbolj od rok. Meni pa je kasneje že pošteno najedala živce s raznimi forami glede hrane (v stilu: to ni zdravo, ono ni zdravo, tretje ni zdravo), zvečer jo pa vidim s piksno pira v eni roki in cigareto v drugi. Če je za njo nezdravo pojest košček čolokade, kako nezdravo je potem šele pitje alkohola in kajenje. Men enostavno skregano z logiko.

No, kakorkoli, po iztopu iz smeri smo sestopili in vstopili še v smer Piksi&Diksi (5a, 100m). Z vrha smeri je mogoče sestopiti samo s spustom ob vrvi. Irena seveda ni mela niti pomožne vrvice s seboj (samo enega matičarja...pa ne onega s kakšne poroke...heheh), kakšnega reverzota pa sploh ne. Zaradi tega se je morala spustiti na polbičev vozel, za varovanje pa je imela narejeno s pomočjo francoskega vozla. Aleš se je spustil prvi, da je poravnal vrv, js pa sem Ireno namontiral za spust takoj, ko je bila vrv sproščena. Čuden občutek...ko veš, da ne smeš narediti napake, saj je tuje življenje odvisno od tebe.

Še najbolj pestro pa je bilo v ponedeljek, saj smo se namenili zlest Mosoraško smer v Anići kuku. Smer je visoka 350m in ima oceno 5c...vsaj imela jo je nekoč. Zaradi izjemne priljubljenosti pa je že res zglajena in moje mnenje je, da bi si lahko mirno prislužila oceno 6a. Upam, da se ne motim preveč. To niti ni bil problem. Problem je bil predvsem ta, da smo smer lezli v močnem vetru (baje so sunki dosegali do 120 km/h). Dvakrat sem dobil čevlje v glavo (imel sem jih privezane za pasom), ko sem iskal kakšen primerni stop. Zadnji raztežaj (dolg samo 5m) pa je bil naravnost obupen. Veter je tako pihal, da je bilo včasih že težko dihati. Kakorkoli, smer je bila preplezana. Aja, zraven sta hotela tudi ona dva tujca, vendar jima nekako ni padlo na pamet, da bosta potrebovala čeladi. Zato smo jih prijazno poslali na frikanje, saj s temi zadevami ni šale in se ti takšna malomarnost hitro maščuje.

Naslednji dan pa smo se lahko prepričali, da to ni bila slaba odločitev. Ista dva tujca smo s seboj vzeli v Centralni kamin (5a, 180m). Portugalec je lezel za nami in ko je prišel v bližino sidrišča, se je spraševal, kako to, da ni svedrovca na vsak meter (naša naveza pa se je varovala na "frende" in "zatiče", kar pomeni manj zanesljivo varovanje kot pa svedrovec...na svedrovce ni šlo, ker je bila prevelika gneča v smeri). Še predno je zavaroval sebe, je naročil soplezalki naj mu sledi. Sledila je ogorčenost z naše strani in lih komaj smo mu dopovedali, da je naredil smrtno nevarno napako. Isto napako je ponovil na naslednjem štantu. Si kr predstavljam "risanke", ki bi jih imeli v Anića kuku prejšnji dan (če bi šla z nami).

Aja, pozabil sem omeniti, da sem vse smeri lezel kot drugi!

Šele po treh dneh in pol sem dobil priložnost, da naredim kakšno slikco. Zato sem se s fotoaparatom spehodil med "frikarji" (plezalci, ki lezejo in "študirajo" kratke smeri) in naredil pa r slik. Sicer sem mislil, da bo v Paklenici tudi kaj vode. Žal je ni bilo niti kapljice (spomladi teče po kanjonu pravi hudournik). To pa pomeni, da žal ni slikc z vodo.

Zdele me je pa poklical kolega in mi povedal, da sem se menda zmenil z njim, da greva jutri na Ojstrico. Priznam, da sem imel v glavi vikend in ne četrtek (pa še to, če bo vreme). Žal sedaj ne morem it, ker nisem računal na "aktivni" četrtek in si nisem pripravil oblačil, ki sem jih umazal v Paklenici... :(
Še to, Mihi, vse slikce spodaj so zate! Upam, da so ti vsaj približno všeč.

Plezalski kuža...

Pa še eden...

Očka uči sina lezt naprej...

Fotogenična plezalka...

Vez z življenjem...

Avstrijski plezalec...

"Jodlar" od blizu med vpenjanjem kompleta...

Polna stena človek-pajkov... :)

Naši inštruktorji znajo tudi kaj zaigrat. Pred tem pa si ogrejejo prste...
isto kot pred plezanjem...hehe.

Paklenica

2006-10-27T21:30:00.000+02:00

Jutri zgodaj zjutraj bom določil kurz proti Paklenici na Hrvaškem...
Zraven nesem tudi fotoaparat. Upam, da mi poleg plezanja rata narediti tudi kako noro plezalsko slikco.
Uživajte kratke počitnice!!!

Jesenska fotografija

2006-10-21T20:52:00.000+02:00

Čez vikend sem po dolgem času zopet šel mal namensko slikat za dušo...

Odpravil sem se na manjši slap na Koroškem (blizu Črne na Koroškem). Ni "baš nešto" je pa dovolj zanimiv za mal slikat. Pot do njega je še kar zahtevna zaradi mokrega terena in "gojzarji" pridejo prav. Na poti nazaj domov pa je nastalo še nekaj jesenskih slikc. Spodaj je nekaj primerkov.
Je pa na srečo konec tudi teh lokalnih volitev. Zaradi njih sem moral izpustiti plezanje v Mrzli gori... :(

Lokalne volitve 2006

2006-10-20T19:48:00.000+02:00

Volitve v nedeljo...povzročajo mi same preglavice...grrrr.
Sem namreč predsednik krajevnega volilnega odbora, kar pomeni, da moram urediti vse malenkosti, da volitve potekajo normalno celo nedeljo. Sicer nas je v odboru 6, vendar je na meni, da zadevo vodim kakor se spodobi.
Že nekaj časa so znani člani volilnega odbora, a danes mi je ena od članic sporočila, da v nedeljo ne more biti prisotna...to je za zabo potegnilo vsaj 10 telefonskih klicev in eno uro razmišljanja o osebah, ki bi jo lahko nadomestile. Na koncu se je vse dokaj lepo izšlo, saj z občinsko volilno komisjo dobro sodelujem in smo skupaj rešili težavo.

Drugače pa osebno sovražim slovensko strankarstvo. Tudi če da nekdo dober predlog, ga druge stranke zavrnejo, ker pač ni zrasel na njihovem zelniku. Neumno. Točno to se sedaj dogaja z vladnim letalom. Prejšnja vlada (zdajšnja opozicija) si je nabavila letalo, takratna opozicija (zdajšnja vlada) je temu odločno nasprotovala. Danes pa bi rada zdajšnja vlada (prejšnja opozicija) imela letalo, zdajšnja opozicija (prejšnja vlada) pa temu nasprotuje. Vam je jasno o kakšnem sprenevedanju pišem?

Danes sem poleg tega po telefonu govoril kar 55 minut s punco iz Argentine. Njeno ime je Claudia Marisol in je iz province Tucuman. Naslednje leto, ko grem v Argentino, jo nameravam obiskati. Preko interneta se poznava že vsaj 4 leta. Njen brat je poročen s Slovenko in to je bil povod, da je našla mojo internetno stran in tako sva se začela pogovarjati.

Js jo ponavadi pokličem prek Skype-a na navadn telefon. Tokrat sem za 55 minut pogovora zapravil samo 1,456€. Če bi klical preko Telekoma, bi zapravil neverjetnih 31€. Razlika, an... :D I love Skype :D

Sreča v nesreči

2006-10-19T20:25:00.000+02:00

Kako matra me čas zadnje čase... :(
Dan preživim v službi do 16.30, potem pa še vedno kaj rihtam in delam, zvečer pa sem lih komaj še sposoben misliti. Zato mi bloganje ne gre prav dobro od rok...

Prejšnjo nedeljo sem se (po hitrem dogovoru v soboto pozno zvečer) odpravil plezat v Avstrijo (okolica Mixnitz-a). Preplezali smo dve smeri z oceno V. Višina prve je bila 130m, druge pa 110m.
Zdaj končno izpolnjem pogoje za pristop k izpitu za mlajšega alpinističnega pripravnika.
Izpit bo menda 12. novembra v Ospu ali kje drugje na Primorskem. Spet zna bit pestro, saj je treba kar nekaj znanja, da izpit opraviš. Se bo treba mal v učne knjige zakopat spet.

Danes sem v službi razbil hladilno-zamrzovalni aparat vreden okoli 300 tisočakov (delam v Gorenju, v razvojnem laboratoriju hladilno-zamrzovalne tehnike). Že sem se prijaznil, da bom ob stimulacijo, ki sem si jo s prizadevnim delom pridobil v zadnjem letu, a sreča je bila tokrat z mano v nesreči, saj so mi ob poročanju o nezgodi povedali (šefovi sevede), da je aparat namenjen za razrez.

Med tem postom zopet dodajam slike iz moje arhive, saj trenutno nimam nič novega. V soboto pa grem, če bo vreme, slikat en slap v deželici pod Uršljo goro (Koroška).
Pa še to: preko interneta sem spoznal dekle z imenom Mihaela. Je plezalka in izredno zanimiva oseba. Upam, da internetni poznanstvo preraste v kaj boljšega in močnejšega.

Lionel Terray

2006-10-12T21:42:00.000+02:00

Včeraj sem prebral knjigo znanega Francoskega alpinista Lionela Terraya.

Lionel Terray je bil eden izmed najbolj pomembnih Francoskih alpinistov v pionirskih časih osvajanja zadnjih treh problemov alp (Matterhorn, Eiger in Grandes Jorases) ter osvajanja prvih osemtisočakov v Himalaji.
Opravil je drugi vzpon čez severno steno Eigerja, bil v odpravi na prvi osvojeni osemtisočak Anapurno (8091 m n.v.), kjer vrha ni osvojil zaradi spleta okolišin. Prvi je stopil na zahteven vrh Fitz Roy v Patagoniji.
Skratka, bil je izjemen človek in alpinist.
Knjiga z naslovom Osvajalci nekoristnega sveta je odlično branje s stališča alpinističnega izobraževanje in vsaj malo oriše pogum, ki so ga imeli plezalci v tistih pionirskih časih brez moderne "kovačije" in ostale opreme.
Naj pripišem še zelo dober citat iz te knjige, ki govori o tem, kaj je alpinizem: "V alpinizmu pa veljajo več moralne sile, v tem je njegova bistvena posebnost, po kateri se loči od atletskih športov, to mu daje duhovno veljavo in ga dviga nad štadionski šport."
Ta citat izjemno dobro oriše alpinizem. Pri njem je v veliki meri pomembna glava in manj telesna moč. Če ni "psihe", tudi alpinizma ni!!

Po dolgem času...

2006-10-11T19:24:00.000+02:00

Po skoraj mesecu dni se zopet oglašam. Žal se mi dogaja pomanjkanje časa.
Načrtujem novo potovanje (Argentina; šele konec naslednjega leta), vendar moram že sedaj mislit na finance. Zaradi tega delam na polno: 9 ur v službi in 3 do 4 ure doma. Zvečer pa preberem še kakšno stran v knjigi, ki jo imam na polici. Ta knjiga pa je sevede iz alpinističnih krogov.
Ja, že nekaj let sem simpatizer alpinistov in plezalcev. V začetku leta pa sem tudi js prestopil prag alpinistične šole. Učim se teorije plezanja v stenah in treniram plezanje v prostem času. Moja najdaljša preplezana smer do sedaj je visoka 350m (Igličeva-desna, v mali Rinki, ocena težavnosti: IV/V+). Žal se pri plezariji srečujem s problemom fotografiranja, sam je moja fotografska oprema enostavno pretežka za nošnjo na resne poti. Že na relativno lahki poti (Vrata, Kriški podi, Škrlatica-drugi najvišji vrh v SLO, Vrata) sem celo opremo verjeno 10× preklel. Enostavno pretežka je. Res pa je, da je vreme na tej poti služilo in žrtev ni bila brezveze...;)

Danes sem končno dal na papir fotografije z zadnje poroke, ki sem jo fotografiral. Sevede sem poskušal dobiti najugodnejšo varianto, vendar se je kasneje izkazalo, da je Foto Tekauc še vedno najboljša izbira. Roko na srce, res ni najcenejši v ožji in širši okolici, je pa zagotovo najkvalitetnejši. Primerjava enakih slik pove svoje!!

Danes sem slikal s fotoaparatom Canon 5D in 24-125 IS L objektivom. Mrcina. Full suze aparat. Dela ko urca. Motilo me je edino globok pritisk "knofa" za zajem slike. Mogoče sem res malo preveč pričakoval glede na to, da sem zadnjič mel v rokah Očkotovega "Marka" (Canon 1D Mark II se razume sevede...). Žal je sevede to zame nedosegljiv fotoaparat (stane celih 780 kSIT). Mogoče bom nekoč v prihodnosti posegel po rangu aparatov kot je sedaj 30D.
Spodaj pa sta dve naključni slikci iz moje zbirke. Do naslednjič pa upam, da bom že imel kakšno bolj kvalitetno slikco s plezarije.
Pa lep pozdrav do tedaj

Za naslednjič...

2006-09-15T06:59:00.000+02:00

Naslednjič pa nekaj o plezanju, planinarjenju in, reci in piši, o porokah-->najbolj zagrižen samec je začel hoditi na poroke...fotografirat sevede...:D

Za začetek nekaj o ZDA...

2006-09-14T18:29:00.000+02:00

Pozdravljen obiskovalec.

Odločil sem se, da bom tudi jaz objavljal kratke novičke o mojem delu in življenju s pomočjo blogov.
Za začetek pa bom objavil nekaj najboljših fotografij z mojega lanskega potovanja (road trip) po ZDA.

V mesecu juliju leta 2005 smo se štirje neznanci dobili v Seattlu in nato v mesecu dni prepotovali več kot 9000km po zahodnemu delu ZDA.
Z najetim avtomobilom smo prepotovali 9 zveznih držav in obiskali 12 nacionalnih in državnih parkov.
Vsi štirje smo se strinjali, da nam je bil najbolj všečen Arches National Park. Park se nahaja v zvezni državi Utah na nadmorski višini preko 2000 m. Že samo ime parka pove, da se tam nahaja ogromno kamnitih lokov, največji meri med stebroma kar 89m in je s tem svetovni rekorder.
Med drugim smo bili tudi v dolini, kjer si nismo mogli kaj, da si nebi mrmrali znanih melodij Mariconeja, saj so tam posneli nekaj izmed najbolj znanih vesternov.
Zgodilo pa se je tudi nekaj prigod in nezgod. V okolici Antelope Canyon-a smo izgubili ključe avtomobila in samo sreča nam je pomagala, da se nismo scvrli na soncu.
V Yosemite National Park pa nam je kljub upoštevanju navodil rangerjev v avto (med spanjem v slovitem kampu Camp 4) poskušal vdreti medved. Ta mrcina nam je onemogočila, da bi
nadaljevali z ogledom prečudovitega parka, ki ga kot ogromen vojak straži mogočna stena El Capitana.
V parku Death Valley smo se soočili z največjo krizo na celem "izletu", saj je sonce poskrbelo, da smo namerili neverjetnih 50°C. Samo misliš si lahko, koliko nam je prijal led, ki smo ga kupili na edini črpalki v dolini, pa čeprav smo se ob prvem stiku z Ameriko čudili, ker so ljudje v trgovinah kupovali led. Ob postankih je dobesedno smrdelo po gumi. Asfalt in betumen v njegovih razpokah je bil mehak kot "puter", ki smo ga pozabili dati v hladilnik.
Zagotovo pa je razočaral Grand Canyon. Grand Canyon je samo luknja, ki jo je v miljonih letih izdolbla reka Colorado. Če k temu bolj ali manj znanemu pojavu erozije dodaš še dim in slabo vidljivost zaradi bližnjih požarov, ugotoviš, da ni tam veliko zanimivih stvari. Smo pa tam po pol mesca spet lahko slišali slovensko govorico iz ust nekoga, ki ni bil zraven nas. Srečali smo namreč tri Mariborčane, enega tipa in dve spedenani dekleti v štiklah...hehe, sevede so kot miljoni turistov plačali mastne dnarce, da so jih na rob te luknje pripeljali iz zabavljaškega Las Vegasa.
Las Vegas district je edina ulica v ZDA (poleg še ene v Atlanta City-u), kjer lahko brez težav s policijo piješ alkohol med pohajkovanjem po njej. Seveda smo po tradicionalni slovenski navadi pitja alkohola z veseljem to dejstvo izkoristili. Priznam, da Smirnofa še dolgo ne bom mogel niti pogledati, kaj šele povohati...:)
Presenetilo pa je mesto San Francisco. Neverjeten kraj z hribčki in dolincami, noro sceno in slovitim mostom Golden Gate. Resda naj je malo zeblo na tistih 17°C, vendar se mi je za vedno vtisnil v spomin.
Žal pa se je v tem mestu tudi končala zgodba o naši skupni poti. Dva izmed "izletniške" druščine sva z letalom od tu odfrčala proti Evropi, druga polovica ekipe pa je z avtom nadaljevala pot do Seattla, kjer sta morali oddati najeti avto.
Društvo deklet, lepo je bilo, upam, da bo čez 34 let še boljše, ko se dobimo pri Robovem vodnjaku v Ljubljani in se spet skupaj odpravimo na ponovitev "izleta" po ZDA.
Naj živi backpakerstvo in road trip!!!

Več fotografij se najdeš s klikom na tole povezavo: <klik>.

2006-09-08T16:25:00.001+02:00

test